BLOGERKA POLONCA - IMAM SVOJE MNENJE O DRUŽINSKEM ZAKONIKU!

Deli z ostalimi

Nisem imela izdelanega mnenja. Trditve, ki jih trdijo zagovorniki zakonika, da je otrokom lahko lepše pri dveh očetih; dveh mamah, ki se razumeta, kot v družini, kjer se oče in mama ne razumeta, so se mi zdele poštene. Vseskozi sem čutila, da se s tem v sebi ne strinjam, a nisem našla pravega razloga zakaj ne. Zato sem prebirala in poslušala dalje. Želela sem si izdelati jasno mnenje, ki bi si ga upala izraziti tudi takole na blogu. Za ali proti. Kakrkoli me že prepriča, naj me prepriča do te meje, da bom prepričana v odločitev in, da bom v sebi mirna.

Na facebooku sem naletela na kampanjo "za vse otroke". Jo na hitro preletela, opazila, da se je vanjo vključilo kar nekaj kolegic, kar me je zelo presenetilo. Prelistala sem revijo Narobe. In ni se mi zdela prav :). Naj bom homofob zaradi tega, a s pisanjem in vsebino se ne strinjam (pa bi lahko uporabila še kak hujši izraz...). Na drugi strani pa se strinjam s tem, da je potrebna ureditev glede dedovanja med geji in lezbijkami in še marsikaj.

Nismo se udeležili dneva družin, sem pa poslušala pričevanja po radiu. Bila so navdihujoča, vesela, vlivala so pogum... Kaj ni lepo slišati zakonski par, ki je 19 let in več poročen, pa zakonca en o drugem govorita ljubeznivo?! Celo menita, da se njun odnos poglablja! Pokukajmo v parlament. Koliko od tistih, ki zagovarjajo nov zakonik in s tem poskušajo razvrednotiti pojem družine, ima družino? Koliko od njih ima urejeno družino? Istega partnerja več kot 20 let? Več kot dva otroka (za katera ve, da obstajata!). To je bilo tisto, ki me je prepričalo.

Nobena od družin, ki se je predstavila ni trdila, da so idelani, da se nikoli ne skregajo in, da je vse perfektno... v večini so celo poudarili: Ni lahko. Tudi kregamo se. Tudi jokamo. So prav tako razočaranja. A družina jim je vrednota. Biti z ljubljeno osebo jim pomeni prilagajati se. Potruditi se. Potrpeti. Ne pa ob prvi slabi volji reči: "Dovolj imam vsega! Imam pravico, da imam mir pred teboj! Imam pravico, da s seboj, s svojim telesom iz lastnega egoizma delam kar želim."

Ta polna usta enih in drugih pravic začno iti človeku na bruhanje, ko vidi, kako nenormalno izrabljena in izkoriščana beseda je to. Je pa, žal se ne spomnim imena, nekdo tako dobro povedal stavek, ki je nagnil jeziček na moji tehtnici še pred zgoraj opisanim: "Ne gre se za pravice staršev, da imajo otroke, ampak za pravico otrok, da imajo oba starša!" To je poanta. V mojih očeh. Imeti otroka, čeprav si v istospolni skupnosti, je egoistično zadovoljevanje lastnih potreb.

Tako dobro zgoraj opisane primere opisuje Trkaj v svoji pesmi Hej, hej Ljubljančanke:

Prstki morjo bit rjavi in po šopingu gremo u solari. Vsak dan - dobr dan tkole je hudila, črna k augusta čeprou šele aprila. Na manikuro in pedikuro koligicam bo razlagala eno uro: res so super joj so okej! Njen najbolši prjatu je gej, od najbolšga prjatla prjatlca nej kličejo jo Tifanej; zdej mamo eno žensko, enga k po žensko dela in eno, k rodi, u moškem, pa tega ni hotela!

Biti gej ali lezbijka je moderno. Če ne drugega moraš biti vsaj "bi". Če si normalen, nisi normalen. Če se razumeš s partnerjem, si obsojen, da igraš pred drugimi. Če ti je družina vrednota si klerikalec. S tem, da je to postalo tako moderno, so se po mojem mnenju razvrednotili. Zdi se mi, da številni "bi" in "homo" igrajo, ker je to moderno in, ker ni več nobenega spoštovanja lastnega telesa in intimnosti. Preizkusiti je potrebno vse. Ko ti že pri 16. letih seks ni več izziv, poskusiš drugače - z drugimi, z istimi... Zaradi te kvazi modernosti sem krivična do tistih, ki imajo resnično taka nagnenja že od nekdaj. Imela sem sošolca, ki je menda gej. Že vedno se nam je tako zdelo. Fejst fant, ni kaj. Ženske smo res lahko pogovarjale z njim. V zadnjem času se pogosto spomnim nanj. Ampak on ni igral. Mu privoščim otroka? Seveda mu, če ga ima lahko, naj mu ga narava da. Ker ga pač ne more imeti, naj dovoli, da narava odloči... Navedla sem primer, da povem, da se mi geji ne zdijo napačni ljudje, ne želim posploševat, kakor izgleda zgoraj. So čisto OK, ne strinjam se pa, da je prav, da imajo družine.

Danes je tako "in" biti eko. Biti eko, biti povezan z naravo, jesti eko, organic, voziti se eko in imeti eko vrečko v torbici. Vse v redu. A kje je v kontekstu gejev in lezbijk vsa ta moderna eko scena? Bodimo torej povezani z naravo - razumem, da imajo po naravi nagnenje do istega spola. Dobijo si partnerja, ki ima enaka nagnenja. Vse lepo in prav. Naj se imata rada. Naj se držita za roke, ko se sprehajata. Ampak prosim, naj se ne onegavita po javnih krajih. Ne samo onadva ali onidve. Enako velja za heteroseksualne pare. Ker ni okusno. Presneto, stopita za vogal in, če je že taka potreba, v wc, ker nisem del vajinega odnosa, me ne silita (on-on, ona-ona ali on-ona) v opazovanje, pa četudi mimogrede. Skratka, vajina narava vaju je pripeljala skupaj. In ta ista narava, ki vama je dala drug drugega, vama ni namenila otrok. Spoštujte naravo. Narava nikoli, NIKOLI ne dela napak!

Glede dedovanja, je že prav, da se zakonik uredi, ampak čemu tako stokanje, da tu zakonodaja ni urejena? Naj napišejo oporoko. Če se ne motim, celo ta ni potrebna, če sta dva živela več kot 20 let skupaj (a tega nisem preverjala).

Argumenti, ki mi delujejo na prvo žogo prepričljivi, se slejkoprej sesujejo.

Številni pedagogi, učitelji in profesorji, ki so imeli vsaj malo stika s pedagogiko, vemo, da smo se učili o tem, kako pomembno je za otroka, da ima stik najprej z mamo, z njeno nežnostjo, toplino, čustvenostjo. In kako zelo pomembno je, da ima ta otrok izkušnjo tudi z očetom, ki postavlja meje, norme, ki je pomemben tretji, ki je avtoriteta. S katerim se igra popolnoma drugačne igre, kot z mamo. Otrok potrebuje polarizacijo obeh staršev. Žalosti me, če sem s temi besedami prizadela kako mati samohranilko, očeta samohranilca, ali še huje vdovca/ vdovo, vendar so to dejstva. Prepričana sem, da lahko vlogo očeta do neke meje prevzame tudi nekdo drug iz okolice (stric, dedek, prijatelj...), morda tudi mame (babica, teta...), žal pa je tako, da popolnoma enako ne bo. Kar seveda ne pomeni, da ta otrok ne bo dober in pošten človek.

Poznam kar nekaj primerov, ko dekleta niso imele očeta, kakršnega bi morale imeti (ga ni bilo, ni bilo odnosa, je bil alkoholik...). Nobena od njih si ni našla sebi primernega partnerja. Vse hodijo z mnogo starejšimi moškimi, ki so morda celo poročeni ali pa imajo vsaj kakega otroka iz prejšne veze. Ne trdim, da je to v vseh primerih. A v večini tistih, ki jih poznam je tako. Ne morem se znebiti občutka, da si v partnerju niso poiskale partnerja, temveč očeta, zaščitnika, modrejšega... tistega, ki jim je v otroštvu manjkal. To torej kaže na to, kako pomembna je prisotnost obeh - tako mame kot očeta, na pravem mestu v družini.

Imam znanca, ki je hodil na poklicno šolo, ki nima ravno najboljšega ugleda. Tam so pristali tisti, ki pač niso bili cvet inteligence... Poleg znanca sta samo še dve osebi v razredu imeli, recimo temu, urejeno družino. Vsi drugi so bili otroci ločenih staršev, niso živeli z milino mame in ostrino očeta. Sošolci so bili čustveno nestabilni, živeli v svetu televizije, računalnikov, drog, hitrih avtomobilov, predmetov, stvari... Če manjka eno od celote im. družina, se pozna. Vem, da si tisti, ki se strinajte s temu zakoniom najbrž zdaj mislite, da naj se vprašam, če ne bi bilo tem sošolcem lepše, če bi živeli v urejeni družini homoseksualnega para. Močno dvomim. Iz več razlogov. Ve se, da precej pogosteje menjajo partnerje kot heteroseksualno usmerjeni, torej bi bil otrok prav tako v neurejeni družini. Ve se, kako ponarejeno se večina gejev obnaša. To nikakor ni "to sem jaz" ampak "to sem jaz, ki posnemam in pretiravam z žensko gestiko". Kakšno sporočilo dobivajo otroci? Igrajte. Ne bodite iskreni. Ne bodite to, kar ste. ... Poleg tega oče in oče ne moreta dati materinske nežnosti in čutnosti. In mama in mama nikakor ne očetovske avtoritete. Tako smo narejeni. Taka je naša narava. Če želite, take nas je ustvaril Bog.

Zagovorniki zakonika neverjetno radi primerjajo razpadajoče heteroseksualne družine, kjer je mati malo-da-ne na psihiatriji, oče pa nasilnež in pijanec, z ljubečimi homoseksualnimi pari, češ, da bi bilo otrokom lepše pri slednjih. Primerjajmo enako z enakim - solidno urejeno heteroseksualno družino in solidno urejeno homoseksualno družino. Kje bo otrok dobil pravo čustveno socialno vzgojo in razvoj osebnosti?

Primerjajmo razpadajočo heteroseksualno družino z nasilnim očetom in homoseksualno družino z dvema naslinima očetoma; heteroseksualno z nevrotično mamo s homoseksualno z dvema nevrotičnima mamama. Kje bo otroku bolje/slabše?

Pa še eno mnenje bi rada izrazila. O gejih predvsem. Na fakulteti je tako naneslo, da sem, skupaj še z dvema prijateljicama, delala seminarsko o gejih. Mislila sem si, da imam mnenje o tem izdelano, pa sem se motila. Ta seminar je bil nujno potreben, da sem si ustvarila pravo mnenje. Vsaka od nas treh je istospolno usmerjene "obdelala" z enega stališča. Jaz z genetskega, Martina iz odnosa katoliške vere do njih, Petra na splošno, javno mnenje.

Tudi zame je bilo nekaj novega, ko sem izvedela, da katoliška vera homoseksualnih ljudi ne zavrača, temveč jih sprejema, saj jih ima Kristus prav tako rad. Edino, kar jim "prepoveduje" so spolni odnosi z osebo istega spola. V detajle se ne bi pretirano spuščala, ampak kdor razume imeti spolne odnose kot "imeti ljubezensko-spolne odnose", kot "ljubiti se"; kdor se vsaj malo poglablja v odnos med možem in ženu, mu je ta stvar jasna. Stvar je povsem jasna tudi z naravnega stališča. Osebno sprejemam geje, naj se imajo radi, naj živijo skupaj... gnusi se mi pa njihovo spolno občevanje. Narava me je tako naredila. Tako sem čutila že preden sem poznala stališče katoliške vere. Ne vem, zakaj se tega nikoli ne omenja in je občutek, kot da so homoseksualci izobčenci cerkve. Niso. Imajo celo svoje spletne forume in svoje skupine, znotraj katerih se srečujejo. So verni in eden drugemu dajejo oporo, da so na svoji poti močni. To je morda njihov življenjski križ. Tako kot je nekdo brez noge, drugi neploden, tretji je izgubil starše, četrti je ostal po prometni nesreči invalid... to so njihovi križi. Prav vsak ima svojega. Najbolje se je sprijazniti, sprejeti, se zahvaliti in se z njegovo pomočjo okrepiti.

Kaj sem ugotovila z genetskega stališča? En raziskovalec (mislim, da je bil dr. Hamer, nisem pa prepričana) je ugotovil, da ima večina gejev neko spremembo na X kromosomu, na ročici q v odseku 2 in 8. Geji (in lezbijke, čeprav se jih dejansko to ne tiče, ker je bil to dokaz le za geje) so "ponoreli". Dr. je dokazal, da to ni njihova muha, ampak so se taki že rodili. Kot za med so se prodajale majčke z napisom "Thanx for genes mum! xq28" Kupiti je bilo mogoče od čepic, vžigalnikov, do vode z ovitkom xq28. Nevedoč so s tem priznali, da je homoseksualnost pravzaprav genska bolezen, kar vztrajno zanikajo. To je ena od stvari, ki me je najbolj zmotila. Radi bi se integrirali, pa se izpostavljajo. Imajo svoje lokale, svoje časopise, svoje shode, svojo parado "ponosa" (zame je spodčasti, da se moraš dokazovati na tak način...)... zakaj se torej ne integrirajo. Zakaj ne pridejo v lokal, kjer so vsi ostali? Zakaj ne berejo časopisov, katere berejo vsi ostali? Zakaj se morajo obnašati povsem drugače in se oblačiti preočitno, da niso vsi ostali... To je stvar, ki mi ni všeč pri gejih. Njihova dvojnost. In, če ne morejo sami biti odločeni in trdni v sebi, kako bodo to prenesli otrokom. Saj niso butalci ("če sami ne znamo, bomo pač naučili druge"). Še enkrat poudarim, najbrž je veliko gejev, ki so super, prijetni, fajn ljudje. Ampak njihova skupnost pa daje zgoraj opisan vtis.

Saj se vam tako ali tako ni dalo brati celega romana. Verjetno ga bo prebral kdo, ki me bo ozmerjal in napadel. Pač, zapisala sem svoje mnenje. Ni rečeno, da bo čez dve leti enako. Tudi jaz zorim, se spreminjam. Morda bo še bolj radikalno, morda bo bolj liberalno. Morda bo osalo enako. To ne pomeni, da se obračam po vetru. Pomeni, da spoznavam nove vidike, da poslušam in vedno znova presojam. Danes pač sodim tako, prepričajte me, da se motim...

Več si lahko preberete na blogu blogerke po imenu Polonca.