12.10.2010

DOMINIKU FRELIHU V SPOMIN

Prejšnji petek je v prometni nesreči izgubil življenje Dominik Frelih, med drugim prvopodpisnik referenduma o oploditvi z biomedicinsko pomočjo. Zadnja leta je deloval v Evropskem parlamentu v Bruslju. Objavljamo zapis v njegov spomin, ki ga je napisal Uroš Urbanija ...

Deli z ostalimi

»Jutri te ob enajstih pokličem in greva na kavo.« Tega jutri ni bilo nikoli. Še huje. Nikoli ga ne bo. Bilo je zgolj zadnje sporočilo, ki si mi ga poslal. Brez odgovora.

Brez odgovora tako, kot smo brez odgovora ostali številni prijatelji. Zakaj?

In to ravno v trenutku, ko se je zdelo, da imaš najlepši del življenja pred seboj. S čudovito hčerko in ženo.

Vsi smo ostali sami. Nič več ne bo skupnih razmišljanj, kako naprej. Nič več ne bo skupnih potovanj. Nič več ne bo družabnih večerov. Nič več ne bo.

Spomini. Segajo daleč nazaj. V osnovno šolo, ko sva se prvič srečala na duhovnih vajah v Želimljah. Prav salezijanci so bili tisti, ki so odločilno zaznamovali tvojo in mojo pot. Obe sta se neštetokrat prepletali. Srednješolska leta, delo v mladinskih centrih, prvi koraki v kreativnem pisanju za mladinske časopise.

Zgolj ideja je bila dovolj, da si bil pripravljen zanjo narediti vse. Dati svoj čas, svojo ustvarjalnost. Ljudi okoli sebe si povezoval. Bil si odločen, a hkrati vedno pripravljen poslušati. V najtežjih trenutkih si znal stati ob strani. In pomagati. Kako pogosto tudi meni.

Pogum. Danes skoraj prej slabost kot vrlina. Ti s tem nisi imel težav. Nisi imel težav s tem, kaj bodo drugi mislili. Povedal si svoja mnenja, stališča. Ne samo v krogu prijateljev. Tudi javno. V časopisih, na okroglih mizah, v blogu. Stališča, ki so bila pogosto drugačna od stališč množic.

Zakaj se je to zgodilo? Zakaj ravno tebi? Zakaj tega jutra ne bo?

Nimam odgovora. Ni te tukaj, ampak si med nami. Prepričan sem, da boš tudi vnaprej spremljal vsak naš korak. Vsak korak svoje hčerke, žene, brata, sestre in staršev. Še te potrebujem, Dominik.

Hvala ti za vse.

Uroš Urbanija