USMRTITEV NA ZAHTEVO – NOVA NALOGA ZDRAVNIKA?

Deli z ostalimi

Ideja odstranjevanja tistih skupin, ki so največji 'strošek' zdravstveni blagajni, že močno trka na zakonodaje zlasti zahodnih držav. Seveda pod slogani usmiljenja in sočutja. V nekaterih državah (npr. na Nizozemskem) je evtanazija že uzakonjena, vendar se morajo otepati vprašanj, zakaj se število evtanazij starejših bolnikov močno poveča pred poletjem, časom družinskih počitnic.

Znan je tudi lanski primer usmrtitve Eluane Englaro v Italiji. Pacientko v komi so usmrtili z odvzemom hrane in vode, čeprav je drugače niso umetno vzdrževali pri življenju, kot so zavajajoče poročali, njeno domnevno privoljenje za usmrtitev (z izstradanjem) pa je močno sporno. Najverjetnejši pravi razlog usmrtitve je bil ta, da je bila nemočna nekomu v napoto.

Ob vsem tem je zaskrbljujoč podatek iz sosednje Avstrije, da se podpora evtanaziji med prebivalstvom povečuje. Na to je v prispevku v zadnji številki ISIS, glasila Zdravniške zbornice Slovenije, opozoril akademik dr. Marjan Kordaš. Njegov članek v celoti objavljamo.

Usmrtitev na zahtevo – nova naloga zdravnika?

Anketa, ki jo je na začetku leta izvedla Medicinska univerza v Gradcu, je pokazala strašljivo povečanje (kar 61-odstotno) tistih, ki podpirajo aktivno pomoč pri umiranju. Mar to pomeni, da javnost ni dovolj osveščena o možnostih sodobne paliativne medicine ter delovanja gibanja hospic? Da je tudi v teh primerih življenje vredno življenja? Mar obstoji nevarnost, da bo politika prej ali slej tudi v Avstriji popustila pritisku duha časa (Zeitgeist)? V tem primeru je nujno računati z novim navalom zahtev na zdravništvo. Napočil je čas, da se ukvarjamo tudi s tem.

»Panta rhei.« Močne družbene spremembe so privedle do velikih sprememb duha časa. Na poti v tretje tisočletje se »prosvetljeno človeštvo« pripravlja, da na novo preceni ter pretehta stara pravila igre. Kaj je nujno popraviti, kaj odpraviti, kaj ohraniti. Primer za to je Hipokratova prisega, trdno zapisana odklonitev usmrtitve na zahtevo ali usmrtitve še nerojenega otroka. Če gledamo tako, je presenetljivo, da sodobna družba pod vprašaj postavlja svojo doslej nedotakljivo pristojnost izrekanja smrtne kazni ter zahteva ukinitev te vrste »zakonitega umora«. Je mar s tem tudi okop, ki ga je Hipokrat pred več kot dva tisoč leti postavil kot smernico – tudi z namenom, da bi zdravnike obvaroval pred nepredvidljivimi odločitvami ter posledicami – postal vprašljiv? Po legalizaciji prekinitve nosečnosti (v določenih razmerah) se zdaj po vsem svetu razpravlja o pravilih za usmrtitev na zahtevo.

Kot študenti ali mladi zdravniki smo Hipokratovo prisego dojemali kot že predkrščansko uveljavljeno, moralno temeljno razumevanje, ki ga je nujno religijsko upoštevati. V dolgoletni praksi so mnogi od nas zdravili tudi bolnike, ki so zaradi neznosnega trpljenja hrepeneli, da bi se končalo. Razvoj zdravilne medicine je bil tako hiter in prevladujoč, da je medicinska oskrba neozdravljivo bolnih močno zaostala. Zmagoviti pohod ukrepov za vzdrževanje življenja je celo povečal problematiko pacientov v zadnjih fazah življenja. To smo prepoznali šele pred nedavnim. Prestrezna mreža (Fangnetz) paliativne medicine zato še zdaleč ni dostopna vsem in tako še naprej obstaja trpljenje, ki bi ga lahko omilili.

Če se bo – kot kaže anketa v uvodu – še povečalo število tistih, ki podpirajo umor na zahtevo, potem velja to obravnavati kot klic na pomoč. Klic na pomoč, da bi našo lovilno mrežo paliativne medicine kar najbolj razvili ter o tem kar najbolje obvestili javnost. V tem smislu želimo izraziti glasno opozorilo vsej odgovorni politiki. Naj se nikakor ne prepusti trenutnemu duhu časa, kajti usmrtitev na zahtevo ne more biti predmet pravniških ali zdravniških odločitev. Naša naloga je zdravljenje bolnega v celostnem smislu. To sliko zdravnika, ki je prek modre Hipokratove predvidljivosti preživela več kot dva tisoč let, moramo ohranjati še naprej.

Vir: Aerzte, junij 2010

Prevod in priredba: Marjan Kordaš

Članek lahko najdete na spletni strani Zdravniške zbornice Slovenije ISIS.