REVIJA ONA: ĐOVANA, KJE SI? - ALI KO OTROK NE POZNA MAME!

Deli z ostalimi

Đovana, kje si?

Šestega julija smo v reviji Ona objavili pretresljivo zgodbo Marka Strune, v kateri se je izpovedal, da že vrsto let hrepeni po tem, da bi našel svojo pravo, biološko mamo. Rojen pred 32 leti, posvojen leta 1980, je življenje preživel v rejniški družini v kraju blizu Ilirske Bistrice. Pismo, ki ga je poslal na revijo Ona v upanju, da mu bo javno izpostavljanje pomagalo, je bilo zelo pretresljivo. »Zato vas iskreno prosim, da mi pomagate, me usmerite tja, kjer lahko najdem svojo pravo mamo ... Trideset let so mi govorili, da me je sovražila in zapustila ... Sprijaznjen sem bil s tem ... Odkar pa sem 16. junija bral njena pisma, se dotikal njene slike, je moje življenje eno veliko veselje, upanje, živim samo še za trenutek, da objamem osebo, ki me je ljubila. Prosim vas, če mi lahko pomagate, da najdem mamo Đovano, edino osebo, ki me je ljubila,« nam je zapisal v pismu.

Edino, kar je vedel, je bilo, da je bila njegova mama najdenka na vlaku na Jesenicah, da so ji določili primerno starost ter da je Marka (pred posvojitvijo Maura) rodila neznanemu očetu še kot najstnica. Vso svojo mladost je bil prepričan, tako so mu menda tudi govorili, da ga ni marala. Živel je pri posvojiteljih, zakoncih Struna. Iz Maura je postal Marko, iz Rodića Struna. Nikoli se ni čutil vpetega v družbo, ki ga je obkrožala, vedno je nekako vedel, da ne sodi tja, kjer je bival.

Resda je strašansko navezan na naravo, ki obkroža hišo, v kateri je odraščal, a se mu zdi, da je tujec. Leto dni po tem, ko sta se njegova posvojitelja dokaj nenadno, je povedal ob prvem srečanju, odločila, da odideta v dom starejših občanov, sam živi precej revno, v najetem stanovanju, le nekaj kilometrov od domače hiše, ki za bivanje ni primerna.

Begavo dekle

Ob objavi članka nas je vse prežemalo upanje, da nam bo Đovano vendarle nekako uspelo najti, čeprav je zgodba težka in polna skrivnosti. Ne samo da je na uredništvo One poklicalo veliko posameznikov, ki so hoteli z nami podeliti podobno bolečo izkušnjo, veliko jih je želelo pomagati tudi z nasveti, kako naprej. Nekega dne nas je poklicala gospa, ki je Đovano poznala. Zgodba se je je dotaknila, zato je bila pripravljena spregovoriti o svojem skoraj enoletnem druženju z najstniškim dekletom.

Pripovedovala je, da se je tisto leto, ko je delala v Zavodu za gluhe in naglušne v Ljubljani, redno družila z njo. Bilo je okoli leta 1976, se spominja. O njej je povedala, da je bila gluhonema, a se je nato naučila tudi govoriti in pisati. Bila je zelo posebna, radoživa, navihana, a topla in ljubeča. Imela je občutek, da ne zna in ne zmore, šivati na primer, vendar je s pomočjo učiteljice zmogla brez težav. V zavodu so jo učili tudi plesa in bila je posebno vesela punčka, strastna in zagotovo precej drugačna od drugih. Prav posebna. V sebi je imela begavost, se spominja gospa, slutilo se je, da ni imela obstanka ... Nobeden ni poznal pravega načina, kako jo vzgajati, a gospa verjame, da bi bilo mogoče, če bi se trudili. Bila je zrela, drugačna od vseh deklic, dodaja. Bila je oseba, ki je nedvomno močno ljubila.

Še vedno je nekje

Na spletu se je razvil odmeven forum (http://www.ringaraja.net/forum/mama-kje-si/m_5235598/tm.htm), na katerem so poskušali izbrskati kar največ informacij o Markovi mami. Prebirati je lahko nenehno začudenje nad pomanjkljivostjo informacij, kje vse je Đovana bila, ko je prišla v Slovenijo, in kako to, da se je za njo skoraj čez noč izgubila vsaka sled. Đovano so poskušali poiskati tudi v tujini, odprli stran na facebooku, namenjeno iskanju Markove mame, a žal pravega uspeha, ko bi lahko rekli, našli smo jo, nismo dosegli.

Povzeto po spletnem portalu Delo.si.