DRUŽINA SODI MED TISTA BOGASTVA, KI SE JIH NE DA KUPITI ALI IZSILITI

Deli z ostalimi

Družina sodi med tista bogastva, ki se jih ne da kupiti ali izsiliti. Dan družine je priložnost, da se zavemo klasične družine kot pomembne vrednote.

Človek ni samozadosten. Če ne vzpostavi ali če je oropan medčloveških odnosov, ostaja v njem občutek življenjske praznine. Tudi z ustvarjalnim delom ne more napolniti svojega življenja, če to delo ni opaženo, sprejeto in ovrednoteno s strani občinstva. Človek postane pravzaprav človek šele v odnosu do drugih ljudi. Šele v okolju, kjer je sprejet, spoštovan in ljubljen.

In kje naj bi se ta tako pomemben človeških odnos najlažje vzpostavil in razcvetel, če ne v družini? V družini, kot jo pojmujemo že tisoče let. V družini, ki jo sestavljajo oče, mati in otroci. To je skupnost, ki nam jo je v svoji poetični razsipnosti podarila narava. V ljubezni spočeti in rojeni otroci, sprejeti v okolje brezpogojne starševske predanosti in stabilnega medsebojnega razumevanja, imajo najboljše možnosti, da dozorijo v samostojne in srečne ljudi, ki znajo osrečevati tudi druge. Le človek lahko v otroku prebudi človeka!

Kot ni veliko idealnih ljudi, tudi ni veliko idealnih družin. Vse oblike skupnega življenja so pravzaprav le boljši ali slabši približek idealni družini. Otroci živijo z odraslimi tudi v enostarševskih, ločenih in rejniških družinah, pa tudi v drugih življenjskih skupnostih, a podobe idealne družine ne smemo nikoli zavreči.

Družina sodi med tista bogastva, ki se jih ne da kupiti ali izsiliti. Lahko je le podarjeno. Je pa to bogastvo možno zapraviti, razvrednotiti, izničiti. Če to počne posameznik, oropa sebe in svoje življenje. Če pa to počne država, - pa bomo morda že čez eno ali dve generaciji lahko opazovali posledice na slovenskem primeru.

Če namreč v uradnem pojmovanju družine izničimo sorodstvene vezi, medsebojno dopolnjevanje moške in ženske narave ter stabilnost zakonske zveze, potem smo ji odvzeli bistvo, jo razvrednotili in izpraznili. Potem tudi nimamo nobenega občutka več, ali je določena življenjska skupnost boljši ali slabši približek naravni družini in s tem boljše ali slabše okolje za otrokov razvoj in njegovo varnost.

Že imamo sodni primer, ko oseba, ki je bila vse otroštvo v rejništvu ali v zavodu, toži državo, ker ji kot otroku ni omogočila posvojitev. Pred kratkim je umrla gospa, ki je bila kot "ukraden otrok" na začetku druge svetovne vojne posvojena v nemško družino in čeprav ni imela nobene slabe pripombe o svojih posvojiteljih, je vse življenje iskala svoje biološke starše. "Ko bi vsaj vedela za njihov grob", mi je večkrat potarnala.

Vsak otrok želi živeti v skupnosti, ki je kolikor mogoče podobna idealni družini. In tudi sorodstvene vezi človeku veliko pomenijo. Če drugega ne, mu omogočajo zavest osebne identitete. Pa tudi zavest narodne identitete. Tisti naši izseljenci, ki ohranjajo vezi s svojimi sorodniki v Sloveniji, ohranjajo tudi zavest narodne pripadnosti.

Dan družine je priložnost, da se zavemo klasične družine kot pomembne vrednote tako za posameznika kot za narod. In da je ta naravni dar lahko izvor naše sreče in ohranjanja slovenskega naroda. A le dokler se bomo zavedali njegove vrednosti in bo državna politika z njim spoštljivo ravnala.

France Cukjati, poslanec SDS