Komentar: NASLEDNJI KORAK - POLIGAMIJA?

Univerza v San Franciscu je v svoji raziskavi ugotovila, da monogamija mnogim homoseksualcem ne predstavlja poglavitne značilnosti njihove zveze. Med moškimi zvezami jih je kar 50% poliandričnih, kar pomeni, da so v intimni zvezi z večimi moškimi.

O raziskavi je prvi poročal kolumnist New York Times-a Scott James. Zapisal je, da mnogi homoseksualci trdijo, da so zaradi "odprtosti" njihove zveze močnejše, daljše in iskrenejše, nekateri strokovnjaki pa pravijo, da meje izzivajoča homoseksualna razmerja predstavljajo evolucijo zakonske zveze, ki bo morda nekoč celo "pokazala pot preživetja te institucije"!(?!)

Hkrati James priznava, da ti podatki za homoseksualno skupnost niso nič novega, vendar jih večina o tem ne želi javno govoriti. Bojijo se namreč, da bi diskusija lahko uničila njihova dolgoletna prizadevanja za legalizacijo istospolne zakonske zveze. Vseeno pa se po svetu že pojavljajo poskusi odprave zakonske zvestobe ali pa monogamnosti (poskusi odprave zakonske zvestobe v ZDA, poskusi odprave zakonske zveze na Švedskem ...).

Ti podatki vedno jasneje kažejo, da homoseksualno gibanje ne želi le pravice do sklepanja "tradicionalne" zakonske zveze, temveč si jo želi popolnoma prilagoditi ali jo celo odpraviti. Želi, da bi država varovala in podpirala skupnosti, ki so namenjene izključno zadovoljevanju individualnih potreb para.

"Tradicionalna" zakonska skupnost je bila prvotno skupnost moškega in ženske, ki si obljubita zvestobo za vse življenje, in je med drugim namenjena nadaljevanju rodu. S tem je usmerjena navzven, v dobro družbe, ne le v zasebni užitek in udobje. Zato si tudi zasluži in uživa posebno varstvo države.

Takšno zakonsko skupnost zahodna civilizacija pozna že tisočletja. Omogočila je njeno preživetje vse do današnjih dni. Kaj so storila prizadevanja za njeno spremembo in za spremembo pojmovanja spolnosti v zadnjih desetletjih, lahko vidimo iz katastrofalnih demografskih kazalcev, ki kažejo na porušenje socialnega in ekonomskega sistema.

Še pred nekaj desetletji so se pari pred državo poročali za vse življenje. Danes se nekateri poročajo samo za nekaj let, če jim bo šlo. Drugi morda živijo v "odprtem" zakonu. Ali pa živijo v izvenzakonski skupnosti, ki je dokazano manj stabilna in pravno manj urejena od zakonske skupnosti. Ali so te skupnosti vse enako primerne za razvoj otrok? Trenutnih oblastnikov to očitno ne zanima, saj jim vsem podeljujejo enako pravic (predlog Družinskega zakonika izvenzakonskim skupnostim dovoljuje tudi posvojitev otrok), čeprav imajo manj dolžnosti in kažejo več osebne odgovornosti.

Po novem pa naj bi se tej pisani skupini "izenačenih" pridružila še homoseksualna skupnost, ki ji ne manjka le usmerjenost in sposobnost posredovanja življenja, temveč je med drugim, kot kažejo nedavne raziskave, že sama po sebi podvržena tudi pogostejši poliamoriji in razpadu kot heteroseksualna. Za "tradicionalne" zakonce pa ostane torej enako pravic, a več odgovornosti do otrok in dolžnosti do partnerja ter do družbe - kdo se ne bi čutil prikrajšanega, ogoljufanega, depriviligiranega ...?

Omogočanje ločitve je zakonski zvezi odvzelo njeno trdnost in prineslo mnogo preveč tragičnih razpadov družin v smislu: "Zakaj bi se sploh trudila ohraniti odnos, če se zlahka ločiva in poročiva znova?" Legalizacija istospolnega zakona bi ji odvzela usmerjenost v nadaljevanje rodu. Ali je naslednja na vrsti monogamija, enost zakonske zveze? Kje se bomo ustavili? Če si na to ne znamo odgovoriti, vemo vsaj, kdo bo največja žrtev - otroci.

Državi več kot očitno ni pomembno, v kakšnih in kako trdnih skupnostih živimo. Ali je nepomembno tudi otrokom?

Tilen Mlakar

urednik 24KUL.si