ODSOTNA MORALNA RAZSODNOST - Komentar Romana Vodeba

Temeljno vprašanje, ki si ga je mogoče zastaviti v kontekstu družinske zakonodaje je: kako to, da je slovenska politična levica tako homogena (vsaj na videz), ko je treba braniti družinsko zakonodajo – predvsem kontekst posvojitev s strani istospolnih partnerjev? Človek, ki ima razsodno moč uma in hkrati ne podlega nekemu (transfernemu) čustvovanju z določeno avtoriteto ali pa ideologijo (v tem primeru ultra-liberalno oz. feministično), ki vceplja poglede na določeno problematiko, ne more biti »za« družinsko zakonodajo v kontekstu posvojitev s strani istospolnih partnerjev.

Pri razumevanju opredeljevanja »za« družinsko zakonodajo je treba razdeliti populacijo pristašev nove družinske zakonodaje razdeliti kar na nekaj skupin. Prva je gejevsko-lezbično klientela, ki se združuje na levici. Nanjo je potrebno gledati zelo specifično – izvzeto iz populacije levih heteroseksulcev, ki so tudi »za« posvojitve oz. »za« predlagano družinsko zakonodajo. Geji in lezbijke so skozi ideologijo feminizma osebno oz. čustveno vpleteni, ker bi radi prišli do otrok, in to skozi posvojitve in tudi umetno oploditev. V kontekstu umetnih oploditev imamo seveda v mislih lezbijke. Ta, dokaj marginalna skupina ljudi, ima veliko podporo v feminističnem gibanju, ki se tudi sicer bori za enakost spolov. Pod ideologijo enakosti trpajo vse vrste enakosti in različne pravice – npr. pravico do umetne oploditve – ki jim je mogoče po drugi strani tudi oporekati. Namreč: vsak otrok bi lahko imel pravico do očeta oz. do tega, da ve, kdo je njegov biološki oče. Zato je koncept umetnih oploditev, ki je v veljavi, in tudi zakonit, v tujini moralno sporen. Problematična je pravica otrok, da pozna svojega biološkega očeta. Drugo skupino podpornic nove družinske zakonodajo predstavljajo nekatere sodobne emancipirane ženske, ki so v (pro)feministično ideologijo še kako vpete, in predstavljajo veliko klientelo podpornic »za« novo družinsko zakonodajo. Te ženske so po osebnostni strukturi in vrednostno zelo podobne lezbijkam, saj so navadno zelo tekmovalne oz. falične in karieristične ter dominantne, torej zgledujoče se po moških. Kot take so same sebi všeč in se zdijo tudi svetovno nazorsko zelo podobne lezbijkam.

Drugi del te ženske populacije so malce bolj feminilne ženske, ki so »za« družinsko zakonodajo, niso pa tako dominantne, vendar pa očitno podlegajo ideologiji leve ultra-liberalne politike. Na račun transfernega odnosa – največkrat s samo (ultra)liberalno ideologijo oz. levo politično opcijo in z levimi političnimi voditelji – »kupujejo« mnenje in pogled na to zakonodajo, ki v resnici niti ni njihov lasten, pač pa skozi sugestijo prevzet od drugih. Banalno rečeno: te ženske imajo »oprane« možgane.

Zaradi opranih možganov in zaradi nezavednega oz. transfernega čustvovanja z (ultraliberalno) ideologijo in/oz. levimi politiki, so »za« družinsko zakonodajo tudi mnogi »liberalni« moški – tretji del liberalcev, ki so »za« družinsko zakonodajo. Tudi pri njih je evidentna odsotnost razsodne moči oz. odsotna sposobnost razsodnega sklepanja.

Kakšno oz. kolikšno vlogo ima pri opredeljevanju »za« družinsko zakonodajo apriorna pozicija »proti« desnici, ki je v političnih sporih sicer zelo relevantna, je težko reči. Zagotovo ima pri političnem opredeljevanju do nečesa pomembno vlogo izhodiščna politična pozicija, ki je lahko bodisi opozicija ali pa pozicija. Nekdo se do nečesa, neke ideje, zakona, opredeli tako, kot se pač opredeli, zato, ker se do tega istega konteksta (ideje, zakona) drugače opredeli njegov politični sovražnik. To pomeni, da se vsaj nekaj sedanjih levičarjev verjetno opredeli »za« družinsko zakonodajo (zgolj) zato, ker se »proti« opredeljujejo desničarji. Argumentov »za« lahko v trenutku najdejo na desetine – sebi v prid si je mogoče (z)racionalizirati dobesedno vse. Ampak jedro opredeljevanja »za« se lahko resnično napaja ravno iz konfliktne narave človekove duševnosti. Natančno zato, ker je človek konflikten po svoji naravi – v tem kontekstu mislimo predvsem na moške – je koncept politike pozicije (koalicije) v odnosu do opozicije tak, kakršen pač je. Ja pa konstantno in vselej konflikten in apriorno nasprotujoč. Navadno ne gre torej za to, da bi bila ena politična skupina ljudi proti drugi zato, ker ima resnično nasprotujoč si pogled na neko tematiko oz. problem ali idejo. Problem ni v ideji, problem je v konfliktni naravi človeka (moškega). To apriorno nasprotovanje je konstitutivni del politike zato, ker je konstitutivni del človeške, bolje rečeno moške, narave.

Kljub vsemu pa so posamezni konteksti določenih političnih problemov včasih takšni, da jih je mogoče z razumom razgraditi do te mere, da se da pri pogledih na te probleme dokaj poenotiti. A to se ponavadi ne zgodi ravno zaradi konfliktne narave človekove (moške) duševnosti, ki preko aktivacije čustev ljudem omrači (raz)um oz. razsodnost pri opredeljevanju in sklepanju.

Ravno ta psihično konstitutivna konfliktnost je za mnoge levičarje odločilna, saj v resnici botruje opredelitvi »za« družinsko zakonodajo. Na račun svoje čustvene vpletenosti je njihov (raz)um izgubil razsodno moč in tudi sposobnost moralnega razsojanja. Ortodoksni liberalni levičarji so a priori, torej vnaprej, gluhi za številne tehtne argumente, ki jih v tem trenutku navaja desnica, pa tudi politično dokaj neopredeljeni strokovnjaki različnih profilov. Pri tem svojem deklerativnem političnem opredeljevanju »proti« družinski zakonodaji so desničarji bistveno bolj zdravo-razumski kot levičarji. Absurde družinske zakonodaje tudi lažje opazijo, ker so konstitutivno proti levici, ki je novo družinsko zakonodajo predlagala. Skozi logično sklepanje se prej in lažje dokopljejo do določenih uvidov oz. spoznanj. Levica v kontekstu nove družinske zakonodaje zagovarja nekaj, kar je z vidika etike absurdno in egoistično, kar v spletu različnih okoliščin in predvsem transferja z liberalno ideologijo ter pomanjkanja psihoanalitičnega znanja ne uvidijo.

Medtem ko se za leve politike oz. volivce zdi, da so bolj razumni in razumski, zagotovo pa tudi bolj tolerantni do drugačnih kot desničarji, pa je njihov (raz)um očitno odpovedal ravno v kontekstu družinske zakonodaje. Nerazumljiv je, kako lahko ignorirajo oz. spregledajo pravice otrok. Zdi se, da si otrokove pravice (z)racionalizirajo v smislu, da z otrokom ne bo nič narobe, če bo imel istospolna starša. Freudovski argumenti v smislu, otrok z istospolnima staršema ne more razrešiti Ojdipovega kompleksa in bo na ta račun trpel celo življenje, se jih ne dotaknejo. Preprosto pravijo oz. razmišljajo, da to ne drži, in se pri tem sklicujejo na opredelitve tega ali onega svetovnega strokovnega združenja, ki pravi, da s posvojitvami ni nič narobe oz. da se otrok v istospolni družini razvije v popolnoma normalno osebnost. V tem kontekstu ne gre toliko za to, da je s psihoanalitičnega vidika to popolnoma nemogoče. Gre bolj za to, da je domala nemogoče metodološko neoporečno raziskavo koncipirati in speljati tako, da bi dilemo popolnoma rešili. Preprosto rečeno: v tem trenutku se (še) ne da vedeti oz. spoznati iz nobene longitudinalne študije, ali res ni nič »narobe« z otroki, ki so odrasli oz. bili vzgojeni v družini, ki sta jo tvorila istospolna starša. Pomembno dejstvo, ki se ga je treba v tem trenutku zavedati, je, da je domala nemogoče definirati, kaj je »prav« in kaj »narobe«, in kaj je »zdrava« oz. »normalna« (odrasla) osebnost. Če tega ne definiramo, so prepiranja o vplivu istospolnih staršev na razvoj in vzgojo (»gor spravljanje«) posvojenega otroka nemogoča. Iz psihoanalitičnega korpusa (spo)znanj (oz. iz teorije), pa je vendarle mogoče reči – in to je edino, česar se v tem trenutku lahko oklepamo – da se otroštvo v vsakem primeru (simbolno) vrača oz. transferira in odraža (reflektira) v odraslosti. Res je, da otrok, ki bo že kot dojenček posvojen s strani istospolnih staršev, ne bo psihično bolan (psihotičen), bo pa zelo »specifičen«, na nek način celo »(z)moten« zaradi svoje primarne družine oz. istospolnih posvojiteljev. Nemogoče pa se zdi – in tega ne more zanikati nobeno združenje – da otrok ne bo trpel na račun svojih istospolnih staršev. Že to bo za otroka boleče, da ga bo okolica (vrstniki) »izžvižgala«. Na nek način bo postal stigmatiziran. In pri tem ne gre zato, ali ima (heteroseksualna) okolica prav ali narobe. Pomembno je, da se bo za otroka definitivno zgodila stigmatizacija, zaradi katere bo trpel. In najbolj zagatno, sporno in absurdno je, da zagovorniki tovrstnih posvojitev to nekako vedo oz. slutijo, pa kljub temu vztrajajo na svojem. To pa je vendarle skrajno neetično. Otrokovo srečo v svojem gledanju na cel kontekst zanemarjajo – pred otrokovo pravico do obeh staršev, matere in očeta, dajejo geje in lezbijke oz. njihovo željo po otroku. In na tej točki so skrajno neetični, sebični oz. egoistični. Absurdno je to, da Kantov kategorični imperativ: »Ne stori drugemu tistega, kar ne želiš, da drugi stori tebi,« zanemarijo in povsem odmislijo, torej ignorirajo. Grozljivo je to, kako so si v celotnem političnem kontekstu, ko se fanatično borijo »za« družinsko zakonodajo, sposobni (z)racionalizirati to, da ne bi imeli nič proti, če bi bili sami (že kot otroci) posvojeni s strani istospolnih staršev – ali še celo več: sposobni so razmišljati v smer, da ne bi imeli nič proti, da bi njihovi otroci, če bi sami (starši) umrli, prešli v skrbništvo oz. v posvojitev istospolnim staršem. To pomeni, da so v svojem razmišljanju dejansko podlegli nekemu tranfernemu vplivu oz. odnosu. V objemu t. i. pozitivnega transferja z neko liberalno avtoriteto ali zgolj z idejo so sposobni »kupiti« njihovo ideološko mnenje in ga nekritično ponotranjiti. V objemu takšnega transfernega odnosa, torej nezavednega čustvovanja, ki se kot paradigma napaja iz otroštva, nekritično prevzamejo neko modno stališče oz. gledanje – v tem primeru pač gledanje na posvojitve. V objemu tega transfernega odnosa postanejo sugestibilni in predani svoji sprejeti (sugerirani) ideji oz. (ultra)liberalni ideologiji in svojim političnim voditeljem. Njihova slepost je podobna sleposti, ki jo doživljajo zaljubljenci v »akutni« fazi oz. hipnotizirani ljudje, morda zgolj tisti, ki so »začarani« s posthipnotsko sugestijo. Vsem tem ljudem oz. stanjem je značilna izguba razsodne moči in sposobnosti moralnega razsojanja. In slovenska politična levica v teh časih ni sposobna moralnega razsojanja in logičnega sklepanja.

V celi zgodbi je morda najhujša ali pa najbolj žalostna moralna izprijenost tistih, ki nekako vedo, da je s posvojitvami nekaj narobe, pa vendarle niso pripravljeni pomesti pred svojim pragom z odločnim: »Ne! Spoštovani kolegi, to je pa preveč.« Človek, ki ni sposoben v imenu dobrega reči nečemu »ne«, ne glede na posledice in izgubo lastne koristi, je osebnostno oz. moralno pokvarjen in neprimeren za delovanje v politiki. Vprašanje je, koliko levih politikov v tem trenutku čuti, da je nekaj narobe s slepo in nekritično podporo predlagani družinski zakonodajo, pa tega ne izreče naglas in javno. Koalicija bi v tem trenutku lahko priznala in rekla: »Po tehtnem premisleku in upoštevanju javnega mnenja ter nekaterih strokovnih argumentov, smo se odločiti umakniti predlagano družinsko zakonodajo. Posvojitve so postale dejansko preveč delikatne. Referendum bi bil v teh recesijskih časih na nek način 'perverzen' – metanje denarja skozi okno... Predlagano družinsko zakonodajo torej umikamo.« Moralno odgovorni politični oz. koalicijski voditelji bi bili tega sposobni, in krona jim zato ne bi padla z glave.

Roman Vodeb