10 NERESNIC IN ZAMOLČANIH DEJSTEV O DRUŽINSKEM ZAKONIKU

Deli z ostalimi

Neresnica št.1: Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve trdi, da mora slovenska vlada uzakoniti pravico do poroke ali/in ustanovitve družine, ker je to zapisano v Listini temeljnih pravic EU.

Ministrstvo je, očitno z namenom neposrednega zavajanja vlade in državljanov, na strani 17 predloga Družinskega zakonika zapisalo naslednjo neresnico: „Listina temeljnih pravic EU (Charter of Fundamental Rights), katere namen je jasno začrtati obstoječa pooblastila, v prvi vrsti prav organom in institucijam Evropske unije, kot skrajne meje postavlja človekove pravice in temeljne svoboščine, ki jih v nobenem primeru ne bi smeli omejevati. V svojem 9. členu določa, da mora biti pravica do poroke ali/in ustanovitve družine zagotovljena ne glede na vero, nacionalno pripadnost, barvo, spol ali spolno usmerjenost.“

Zanimalo nas je, ali je zadnji stavek, s katerim ministrstvo sili vlado v redefinicijo zakonske zveze in uvajanje novih oblik posvojitve, v resnici zapisan v 9. členu Listine temeljnih pravic EU. In kaj smo ugotovili?! V 9. členu piše naslednje: „Pravica sklepanja zakonske zveze in pravica ustvarjanja družine sta zagotovljeni v skladu z nacionalnimi zakoni, ki urejajo uresničevanje teh pravic.“ Nikjer ni niti besede o tem, da bi bila v listini zapisana zahteva, po kateri bi moral naš državni zbor uzakoniti izenačitev zakonske in istospolne zveze ter posvojitve otrok v istospolne zveze. V 9. členu nikjer ni določeno, da mora biti pravica do sklenitve zakonske zveze in posvojitev otrok zagotovljena tudi istospolno usmerjenim.

Pravica homoseksualcev do družine oz. zakonske zveze nima temelja v nobenem zavezujočem mednarodnem dokumentu. Če homoseksualci med seboj ne morejo sklepati zakonske zveze ali posvojiti otroka, to ne pomeni po nobenem mednarodnem zavezujočem dokumentu diskriminacije ali kratenja pravic.

Splošna deklaracija človekovih pravic dodeljuje pravico sklepanja zakonske zveze in ustanovitve družine le moškemu in ženski (16. člen). To potrjuje razsodba Odbora ZN za človekove pravice iz leta 1999.

Evropsko sodišče za človekove pravice v Strasbourgu je večkrat izrecno poudarilo, da Konvencija Sveta Evrope ščiti tradicionalno obliko zakonske zveze kot skupnosti moža in žene.

Po mnenju Evropskega sodišča za človekove pravice ni diskriminatorno, da zakonska zveza moškega in ženske in istospolna partnerska skupnost nimata enakega pravnega režima, torej enakih pravic in dolžnosti.

Neresnica št. 2: Slovenija mora uzakoniti izenačitev zakonske in istospolne zveze ter posvojitve otrok v homoseksualne skupnosti, ker imajo takšne zakonodaje številne, po vladnem mnenju, „napredne države“.

Na svetu je 195 držav, od tega jih zakonsko zvezo in istospolno zvezo na podobno radikalen način, kot predvideva sedanji predlog Družinskega zakonika, izenačuje samo 7 (Norveška, Nizozemska, Španija, Švedska, Belgija, Kanada in Južnoafriška republika). Pravica homoseksualcev do sklenitve zakonske zveze nima pravnega temelja v nobenem zavezujočem mednarodnem dokumentu.

Neresnica št. 3: Predsednik vlade je na začetku mandata napovedal, da bo Vlada Republike Slovenije vse svoje moči namenila reševanju gospodarske in socialne krize. Je torej izenačitev zakonske zveze in istospolne skupnosti ter omogočanje posvojitev otrok v istospolne zveze del vladne strategije za reševanje gospodarske in socialne krize?

Uvajanje spornih določil Družinskega zakonika je neodgovorno in nesprejemljivo dejanje z vidika temeljnih naravnih in človekovih pravic otroka, ki povrh vsega jemlje še dragocene moči, čas in denar ter odvrača pozornost od tistih tem, ki bi morale biti v času gospodarske in socialne krize v ospredju. Uveljavitev Družinskega zakonika vključno z izenačitvijo zakonske zveze z istospolno zvezo ter posvojitvami otrok v istospolne skupnosti bi, kot je zapisano v vladnem gradivu, stalo 7.586.000 evrov davkoplačevalskega denarja.

Neresnica št. 4: Vlada javnost prepričuje, da so homoseksualne skupnosti po pomenu enake skupnostim ženske in moškega oz. zakonskim in zunajzakonskim skupnostim.

To ni res. Družina je najbolj naravna in trdna oblika skupnega življenja. Otroku daje najbolj primerno okolje za celosten razvoj in vzgojo. Zveza, ki jo tvorita en mož in ena žena, je za otroka najboljša življenjska skupnost ter skupnost, ki državi in narodu omogoča preživetje.

Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve k predlogu Družinskega zakonika javnosti vse do danes še ni predstavilo celovitih socioloških in psiholoških študij o kratkoročnih in dolgoročnih posledicah takšne redefinicije pojma družine in zakonske zveze ter posvojitev otrok v istospolne skupnosti.

Ustavno sodišče Republike Slovenije je v svoji odločbi julija 2009 ugotovilo, da istospolna registrirana skupnost ni enaka klasični zakonski zvezi, temveč zgolj v nekaterih pogledih podobna. Glede tega predlagatelj neresnično interpretira obrazložitev Ustavnega sodišča in ji pripisuje vsebino, ki je nima.

Istospolne skupnosti so v skupnosti s povečanim tveganjem. Takšno stališče je zavzela tudi Resolucija Ministrskega komiteja Sveta Evrope CM/Res (2008)5 o odgovornosti krvodajalcev in omejitvah za dajanje krvi in komponent krvi, ki homoseksualcem ne dovoljuje dajati krvi, ker predstavljajo rizično skupino (do 435 krat večje tveganje za okužbo z virusom HIV).

Glede trajanja so Istospolne skupnosti manj trdne (pogostejše ločitve – med homoseksualci 50% in lezbijkami 167% pogosteje). Posvojitvam otrok s strani istospolnih parov z veliko večino nasprotuje javno mnenje.

Neresnica št. 5: Vlada trdi: izenačitev zakonske zveze in istospolne zveze ter posvojitev otrok v istospolne skupnosti je nujno potrebna zaradi odprave diskriminacije istospolnih skupnosti.

To nikakor ne drži. Otrok ni pravica istospolne skupnosti. Če homoseksualci med seboj ne morejo sklepati zakonske zveze ali posvojiti otroka, to po nobenem mednarodno zavezujočem dokumentu ne pomeni diskriminacije ali kratenja pravic. Splošna deklaracija človekovih pravic dodeljuje pravico sklepanja zakonske zveze in ustanovitve družine le moškemu in ženski (16. člen), kar potrjuje razsodba Odbora ZN za človekove pravice iz leta 1999 v primeru Joslin proti Novi Zelandiji. Evropsko sodišče za človekove pravice v Strasbourgu je večkrat izrecno poudarilo, da Konvencija Sveta Evrope ščiti tradicionalno obliko zakonske zveze kot skupnosti moža in žene.

Po mnenju Evropskega sodišča za človekove pravice ni diskriminatorno, da zakonska zveza moškega in ženske ter istospolna partnerska skupnost nimata enakega pravnega režima, torej enakih pravic in dolžnosti. To stališče je Evropsko sodišče za človekove pravice sprejelo v primerih Draper v. Združeno kraljestvo, Rees v. Združeno kraljestvo, Lindsay v. Združeno kraljestvo, Cossey v. Združeno kraljestvo, McMichael v. Združeno kraljestvo in Sheffield in Horsham v. Združeno kraljestvo.

Ustavno sodišče je v odločbi iz julija 2009 odločilo, da je neustaven en del 22. člena Zakona o registraciji istospolne partnerske skupnosti, ni pa za neustavnega spoznalo celotnega Zakona o registraciji istospolne partnerske skupnosti. Nasprotno, Ustavno sodišče ima, če presodi, da gre za neustavnost v širšem smislu, pristojnost razširiti področje presoje, česar v primeru presoje 22. člena Zakona o registraciji istospolne partnerske skupnosti ni storilo. To pomeni, da je pravno-sistemska ureditev istospolnih skupnosti v Sloveniji ustrezna. Državni zbor RS bi bil dolžan izvršiti odločbo Ustavnega sodišča s tem, da bi v skladu z ustavno odločbo popravil del Zakona o registraciji istospolne partnerske skupnosti. Namesto tega pa hoče vlada s sklicevanjem na odločbo Ustavnega sodišča popraviti družinsko zakonodajo, ki sploh ni bila predmet ustavne presoje.

Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, torej sedanji družinski zakonik, ni neustaven, zato je ob njegovem spreminjanju sklicevanje na ustavno odločbo, ki zadeva nek drug zakon, zavajajoče in neprimerno.

Neresnica št. 6: Vlada trdi: izenačitev zakonske zveze in istospolne zveze ter posvojitve otrok v istospolne zveze ne uvajajo diskriminacije.

Če bi bil uveljavljen sporni predlog Družinskega zakonika, bi bila s tem uzakonjena najhujša oblika diskriminacije otroka, saj bi mu država z zakonom odvzela temeljno naravno pravico do očeta in matere.

Predlog Družinskega zakonika uvaja diskriminacijo materinstva in očetovstva. Materinstvo in očetovstvo sta ustavni kategoriji in ju ščiti Ustava Republike Slovenije (53. člen Ustave RS), zato bi bil neustaven vsakršen zakon, ki bi zmanjševal, relativiziral ali celo zanikal pomen materinstva in očetovstva (kot se žal že dogaja v nekaterih interpretacijah in javnih nastopih predstavnikov Vlade RS in nekaterih predstavnikov nekaterih vladnih strank).

Z izenačevanjem istospolne skupnosti ter zakonske zveze in zunajzakonske skupnosti bi bila razvrednotena skupnost moškega in ženske, saj bi imela enak pravni status kot istospolna skupnost, ki nima niti približno enakega pomena, saj istospolna zveza med drugim nima ene od treh bistvenih razsežnosti zakonske zveze oz. zunajzakonske skupnosti: usmerjenosti v spočetje in rojstvo novega človeka. Uveljavitev spornega Družinskega zakonika bi pomenila vzpostavitev diskriminacije zakonske zveze in zunajzakonske skupnosti v primerjavi z istospolno zvezo.

Zakonska redefinicija zakonske zveze in družine bi odprla vrata diskriminaciji učiteljev, ki po svoji vesti ne bi mogli učiti, da sta zakonska zveza in istospolna zveza po svojem pomenu enaki, ter matičarjev, ki po svoji vesti ne bi mogli poročati istospolnih parov. Zaradi svojega stališča ne bi mogli dobiti službe oz. bi jo lahko izgubili, kar prav tako pomeni diskriminacijo teh oseb. Redefinicija zakonske zveze in družine prav tako odpira vrata homoseksualni indoktrinaciji otrok heteroseksualnih staršev v izobraževalnih programih. S tem bi bila kršena pravica staršev, da odločajo o tem, v kakšnem vrednostnem svetu bodo otroci izobraženi.

Pravica otrok do posvojitve se v Sloveniji lahko nemoteno uresničuje, saj je več kot desetkrat več heteroseksualnih parov, ki so pripravljeni sprejeti otroka v posvojitev, kot je letno posvojenih otrok.

Sprejetje Družinskega zakonika kot je predlagan, bi imelo za posledico tudi spremembo zakonodaje, ki ureja zdravljenje neplodnosti s postopki biomedicinske pomoči, in sicer v smeri zagotovitve brezplačnega zdravljenja s postopki biomedicinske oploditve v epruveti zdravim ženskam. In to kljub temu, da so državljanke in državljani leta 2001 z veliko večino, več kot 72%, to že zavrnili. Javna razprava ob predlogu novega Družinskega zakonika se žal vse prevečkrat vodi v smeri diskriminacije vseh, ki ne podpiramo predloga Družinskega zakonika. Zaradi svojih stališč glede predloga Družinskega zakonika smo (okoli 80% državljank in državljanov) označeni kot nasprotniki človekovih pravic. To je oblika diskriminacije tistih, ki se ne strinjajo z vladnim projektom Družinskega zakonika ter kršitev ustavno zagotovljene svobode govora in mišljenja.

Zelo zaskrbljujoče je, da v javni razpravi to diskriminacijo izvajajo nekateri visoki predstavniki nekaterih vladnih strank. Prav tako je zelo zaskrbljujoče, da to diskriminacijo izvajajo člani Častnega novinarskega razsodišča pri Društvu novinarjev Slovenije, saj je le to obsodilo novinarko Barbaro Kastelec, ker se ne strinja s predlogom Družinskega zakonika in je to svoje stališče tudi argumentirala.

V Civilni iniciativi za družino in pravice otrok se zato sprašujemo: Ali predlog Družinskega zakonika res ne dovoljuje nestrinjanja s predlaganimi rešitvami glede istospolnih skupnosti, ki so izrazito ideološke, politične in vrednostne? Seveda to ne drži, zato si bomo še naprej prizadevali, da Družinski zakonik tak kot je predlagan, ne bo sprejet oz. uveljavljen, zato vas, spoštovane poslanke in poslanci, prosimo, da ne sprejmete spornega predloga Družinskega zakonika.

Neresnica št. 7: Vlada meni: Homoseksualci in lezbijke so lahko enako dobri starši kot heteroseksualni pari.

To je zavajanje. Dva homoseksualca bi lahko bila dobra očeta, vendar tudi skupaj nikoli ne moreta nadomestiti matere. Prav tako bi lahko bili dve lezbijki odlični materi, a bo otrok v njuni zvezi vedno prikrajšan za očeta. Nobena istospolna skupnost ne more omogočati tistega, kar lahko da heteroseksualna zveza – namreč skupaj tako očeta kot mater. Otrok po mnenju psihologov za psihofizični razvoj potrebuje očeta in mater oz. moški in ženski lik. Študije kažejo, da otroci v istospolnih skupnostih pogrešajo starša, ki ga nimajo (očeta ali mater).

Neresnica št. 8: Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve in vlada trdita: Predlog Družinskega zakonika in s tem tudi možnost posvojitve otrok v istospolne skupnosti, se uvajajo v korist otrok, predlagane rešitve glede posvojitev otrok s strani istospolnih partnerjev so strokovno utemeljene (pri tem izpostavlja zgolj eno nemško strokovno študijo in eno izjavo nekega belgijskega profesorja!). Po drugi strani pa naj bi v javni razpravi predlagatelj zakona ne dobil nobene strokovne študije, ki bi utemeljevala spremembo predlaganih rešitev.

Predlagatelj trdi, da se sporne rešitve, povezane z istospolnimi skupnostmi, uvajajo v korist otrok. To ni res. Predstavniki predlagatelja v javnih nastopih zatrjujejo, da zagotavlja novi Družinski zakonik istospolnim parom PRAVICO DO POSVAJANJA OTROK (tudi oddaja Odmevi na TVS 11.12.2009). Torej gre za pravice istospolnih parov, ne pa pravice in koristi otrok. V tem kontekstu je otrok nek objekt, do katere naj bi imel pravico homoseksualno usmerjen posameznik. Da bodo s tem pridobili otroci, je navadno zavajanje, saj so posvojitve otrok v istospolne skupnosti eksperiment z nepredvidljivimi posledicami.

Družina, kot skupnost staršev in otrok je v skladu z veljavno zakonodajo in Ustavo Republike Slovenije življenjska skupnost, ki je najboljša oblika za posredovanje življenja, vzgojo otrok ter njihovo zdravstveno in socialno varstvo. Otroci v istospolnih skupnostih so zaradi svojih posvojiteljev izpostavljeni večjim zdravstvenim in socialnim tveganjem. Med homoseksualci so ločitve za 50 % pogostejše, med lezbijkami pa za 167 % pogostejše kot med heteroseksualnimi pari. Tveganje za okužbo z virusom HIV je med homoseksualci 435-krat pogostejše kot med heteroseksualno usmerjenimi ljudmi. Prav tako je med homoseksualci več nasilja. Pri zahtevah po posvojitvah otrok s strani istospolnih skupnosti gre izključno za želje in interese določene skupine odraslih oseb, ne pa za pravice otrok. Kaj je korist otroka, predlagateljev Družinskega zakonika ne zanima.

Stroka si je enotna, da enotnega odgovora o vplivih življenja v istospolnih skupnosti na otroke še ni, saj so vse študije izdelane bolj ali manj na neuniverzalnih vzorcih. Nemška študija je narejena na vzorcu otrok od katerih jih več kot 90% živi z enim biološkim staršem v istospolni skupnosti. Predlog slovenskega Družinskega zakonika pa uvaja tudi posvojitve v skupnosti brez bioloških staršev.

Po drugi strani pa obstajajo nesporne študije o pozitivnih vplivih heteroseksualnih skupnosti na otrokov razvoj kot npr.:

• Wilcox, W. B. et al. (2005). Why marriage matters: Twenty-six conclusions from the social sciences. 2d ed. New York: Institute for American Values.
• Budig, M.J. & England, P. (2001). The wage penalty for motherhood. American Sociological Review 66:204-225.
• Waite, L. & Gallagher, M. (2000). The Case for Marriage. New York: Doubleday.
• Popenoe, D. 1996. Life without father. New York: Mark Kessler Books, The Free Press, pg 176.
• Moore, K.A. et al. (2002). Marriage from a child's perspective: How does family structure affect children and what can we do about it? Child Trends Research S/-ie/(Washington D.C.: Child Trends)(June)
• Baumrind, D. (1982) Are androgynous individuals more effective persons and parents? Child Development, 53, 44-75.
• Baumrind, D. (1991). The influence of parenting style on adolescent competence and substance use. Journal of Adolescence, 11(11), 59-95.
• Greenberger, E. (1984). Defining psychosocial maturity in adolescence. In P. Karoly & J.J. Steffans, (Eds.) Adolescent behavior disorders: foundations and temporary concerns. Lexington, MA:Lexington Books.
• Rossi, A.S. (1987) Parenthood in transition: From lineage to child to self-orientation. In J.B.
• Lancaster, J. Altaian, A.S. Rossi, and L.R. Sherrod, eds., Parenting across the life spantBiosocial dimensions. New York: Aldene de Gruyter, 31-81.
• Yogman, M.W. (1982) Development of the father-infant relationship. In H.E. Fitzgerald, B.M. Lester and M.W. Yogman, eds. Theory and research in behavioral pediatrics. New York: Plenum Press.
• Shapiro, J.L. (1994). Letting dads be dads. Parents, June, 165,168.
• Rohner, R. P. & Veneziano, R.A (2001). "The importance of father love: history and contemporary evidence," Review of General Psychology 5.4, 382-405.
• Clark-Stewart, K.A. (1980). The father's contribution to children's cognitive and social development in early childhood. In F.A. Pedersen, ed., The father-infant relationship: observational studies in the family setting. New York: Praeger.
• Cromwell, N.A. & Leper, E.M. (Eds.) (1994) American fathers and public policy, Washington, D.C: National Academy Press.
• Diener, MX., Mangelsdorf, S.C., McHale, JX & Frosch, C.A. (2002). Infancy, 3(2), 153-174.
• Broughton, A. E. (2002). U. study says dads are important, too. Salt Lake Tribune, April 5:A1.
• Gilligan, C. (1994). In a different voice. Cambridge, MA. Harvard University Press.
• Garfunkel I. & McLanahan. S.S. (1986). Single mothers and their children. Washington, D.C.: Urban Institute Press, pp 30-31.
• Blankenhom, D. (1995). Fatherless America: Confronting our most urgent social problem. New York: Basic.
• Masser, A. (1989). Boys' father hunger: The missing father syndrome. Medical Aspects of Human Sexuality, 23(1), 44-50.
• Golombok, S., Tasker, F., & Murray, C. (1997). Children raised in fatherless families from infancy: Family relationships and the socioeconomic development of children of lesbian and single heterosexual mothers. Journal of Child Psychology and Psychiatry 38:783-791, 788.
• Spaht, K.S. (2006). The Current Crisis in Marriage Law, Its Orign, and Its Impact. In Robert P.George & Jean Bethke Elshtain The meaning of marriage: Family, state, market, & morals. Dallas: Spence Publishing Co., p 216.
• Eisold, B., (1998) Recreating mother: The consolidation of heterosexual' gender identification in the young son of homosexual men. American J. of Orthopsychiatry 68:3:433-442. 32 Biller, H. (1993). Fathers andfamilies: Paternal factors in child development. Westport, CT: Auburn House.

Zato je predlagana rešitev o posvajanju otrok v istospolne skupnosti v resnici eksperiment na celih generacijah otrok s popolnoma nepredvidljivimi posledicami.

V javni razpravi oktobra 2009 je bilo posredovano na desetine strokovnih analiz in stotine predlogov državljank in državljanov, ki se nanašajo na istospolne skupnosti in posvojitve otrok v takšne skupnosti. Predlagatelj Družinskega zakonika pa je, brez obrazložitev, vse pripombe, s katerimi se ni strinjal, zavrnil kot strokovno neutemeljene.

Zavajanje št. 9: Z Družinskim zakonikom se bo uredilo socialne pravice 100 otrok v že obstoječih istospolnih skupnostih.

Predlagatelj se pri tem sklicuje na sodbo slovenskega sodišča, ki je priznalo pravne posledice posvojitve v tujini tudi v Sloveniji. Po našem vedenju je zoper to sodbo vložena zahteva za varstvo zakonitosti, česar pa predlagatelj ne pove. Sklicevanje na posvojitve v tujini je neprimeren argument za spreminjanje naše zakonodaje, saj smo samostojna država. Nasploh se predlagatelj – namesto da bi zaostroval na področju odgovornosti odraslih oseb za otroke, ki so jih spočeli oz. rodili – se raje ukvarja s pravicami teh oseb in oseb, ki ne priznavajo naravnega reda pri spočetju in rojevanju otrok.

Takšen pristop zanesljivo ni v korist otrok. Velikokrat slišani argument, da istospolni partner, ki ni biološki starš, nima pravice do bolniškega dopusta za otroka, je milo rečeno pretiravanje – takšno pravico ima otrokov drugi biološki starš! Zato otrok s tem ni nič prikrajšan, le odgovornost biološkega starša se minimalizira. Otroški dodatek zaradi neposvojenega otroka ni nič nižji, kvečjemu višji. Pri dedovanju ni nič prikrajšan, saj ima oba biološka starša! Istospolni partner pa z oporoko vedno lahko zapiše partnerjevega otroka kot upravičenca do dediščine.

Vlada prav tako do danes še ni postregla z nikakršno strokovno analizo, koliko je istospolnih skupnosti, v katerih živijo otroci; koliko otrok živi v teh skupnostih niti ni predložila celovitega seznama kršenih pravic otrok, ki živijo v istospolnih skupnostih. Morebitne že obstoječe položaje, v katerih so lahko kršene pravice otrok, je potrebno urejati s področnimi zakoni in ne z redefiniranjem družine in zakonske zveze.

Neresnica št. 10: O pravicah t. i. homoseksualne manjšine na referendumu ne sme odločati večina.

To nikakor ni res. Homoseksualno usmerjeni ljudje po nobenem mednarodnopravnem zavezujočem dokumentu nimajo statusa manjšine. To je politični konstrukt z namenom zavajanja javnosti. Homoseksualci in lezbijke imajo pravico, da živijo tako, kot hočejo; nikakor pa nimajo pravice, da spremenijo pomen zakonske zveze za najmanj 80% slovenskih državljank in državljanov, ki se je v anketnih informativnih oddajah izreklo proti takšnim spremembam. O tem, kako bosta zakonska zveza in družina opredeljena v zakonodaji, mora odločati večina, ne pa manjšina. Ni mogoče pristati na to, da si medijsko zelo agresivna skupina prilašča pravico in v imenu večine odloča, kako naj bodo v pravu opredeljene poroka in posvojitve ter kaj je družina. Če vladajoči sprejmejo zakon, ki je za veliko večino ljudi nesprejemljiv, morajo o tem vprašanju odločiti vsi državljani. Pri posvajanju otrok gre za pravico otroka in ne pravico posvojiteljev. Zato mora o tem odločati večina.

Civilna iniciativa za družino in pravice otrok

Foto: splet