ALI SO MATERE IN OČETJE POMEMBNI?

Raziskave, ki kažejo na pomembnost zakonske zveze za otrokov razvoj

V zadnjih 30 letih je bilo o pomembnosti zakonske zveze izvedenih na tisoče študij z različnih vidikov (psihologija, sociologija, ekonomija, medicina ...). Medtem ko znanstveniki še niso enotnega mnenja, kako velike prednosti prinaša zakonska zveza in na kakšen način jih dosega, teža dokazov družbenih znanosti močno podpira idejo, da je družinska struktura pomembna in da je za otroka najbolj blagodejna trdna, biološka, poročena družina.

Poročilo našteje več raziskav in njihove izsledke, izpostavi pa delo dvanajstih vodilnih znanstvenikov za področje družine pod vodstvom Williama J. Dohertya "Why Marriage Matters: Twenty-One Conclusions from the Social Sciences". Med zaključki raziskav velja izpostaviti:

• Za otroka je najugodnejše okolje družina dveh poročenih bioloških staršev v nizko konfliktnem zakonu.
• Zakonska zveza vzpodbuja tople, bližnje odnose otrok s starši.
• Izvenzakonska skupnost ni funkcionalni ekvivalent zakonske zveze.
• Ločitev poveča tveganje za otrokovo šolsko neuspešnost, znižuje verjetnost, da bodo diplomirali in se zaposlili na višjem položaju.
• Otroci iz domov s funkcionalno zakonsko zvezo so v povprečju bolj zdravi kot otroci iz drugačnih oblik družine.
• Otroci iz funkcionalnih zakonov so v manjši meri podvrženi zlorabi škodljivih substanc.
• Ločitev poveča verjetnost za razvoj duševne bolezni in motnje pri otrocih, vključno s samomorom.
• Fantje in mladi moški iz funkcionalnih zakonov so redkeje udeleženi v kriminalnih dejanjih.
• Poročene ženske so redkeje podvržene družinskemu nasilju kot ženske, ki živijo v izvenzakonski zvezi ali pa le hodijo na zmenke.
• Otroci, vzgajani izven funkcionalnih zakonskih zvez, so pogosteje žrtve spolne in fizične zlorabe.
• V družinah zakoncev je v povprečju manj revščine kot v izvenzakonskih skupnostih.

Raziskave torej potrjujejo, da je zakonska zveza več kot samo privatno čustveno razmerje. Je tudi družbena dobrina. Ne more in ne sme se poročiti vsak. Hkrati niso vsi otroci, ki so vzgojeni zunaj zakona, zato oškodovani. Toda družba, kjer so dobri zakoni pogosti, je za otroke, ženske in moške blagodejnejša kakor družba, ki jo pesti veliko število ločitev, izvenzakonsko starševstvo in konfliktni ali nasilni zakoni.

Raziskave, ki dokazujejo enakovrednost istospolnih in raznospolnih staršev

Zgoraj omenjeni strokovni literaturi, ki zagovarja prednosti zakonske zveze med možem in ženo, stoji nasproti drugi pol raziskovalcev, ki dokazuje, da heteroseksualna skupnost ne prinaša za otroke nobene prednosti pred homoseksualno skupnostjo. Te raziskave želijo pokazati, da za otroke ogrožujoč dejavnik ni stanje brez očeta, temveč le odsotnost ekonomskih in družbenih resorjev, ki jih lahko doprinese drugi partner, ne glede na spol. Otrokom, ki so jih vzgajali gejevski ali lezbični starši, gre enako dobro kot otrokom heteroseksualcev, če ne še bolje. To se kaže v tem, da so otroci istospolnih parov enako čustveno zreli, družbeno prilagojeni in vsaj enako uspešni v izobrazbi in družbi kot otroci heteroseksualnih staršev. Za otroka je najpomembnejša ljubezen in predanost dveh staršev, ne pa njihov spol ali spolna usmerjenost.

Tehtanje dokazov

Vprašanje, ki si ga na tem mestu zastavljajo avtorji poročila, je, kako naj pisci zakonov vrednotijo tako nasprotujoče si trditve o strukturi družine in otrokovem blagostanju, ko naj bi oboje temeljile na znanstvenih dokazih.

V odgovor omenijo več pregledov literature, ki so v raziskavah o homoseksualnem starševstvu odkrile veliko metodoloških napak in omejitev. Izpostavijo pregled literature, ki ga je pripravil Steven Nock, sociolog na Univerzi v Virginiji. Prosili so ga, naj kot strokovna priča za kanadsko generalno tožilstvo pregleda več sto študij. Zaključil je, da so vsi pregledani članki vsebovali vsaj eno fatalno napako v načrtovanju ali izvedbi ter da niti ena od teh raziskav ni bila izvedena po splošno sprejetih standardih za znanstvene raziskave.

Raziskave so bile omejene in problematične v različnih pogledih. Niso imele nacionalno reprezentativnega vzorca in splošno sprejetih meril blagostanja otrok, zanašale so se na subjektivne ocene mater in ne na objektivna merila, niso bile dolgoročne, morda najresnejša metodološka kritika pa je, da je velika večina teh študij primerjala samsko lezbično mamo s samsko heteroseksualno mamo.

Poročilo zaključuje, da torej večina literature, ki povzdiguje homoseksualno starševstvo, pravzaprav primerja stanje otrok v dveh oblikah družine brez očeta. Rezultati takšnih primerjav so sicer lahko uporabni za nekatere pravne debate (npr. skrbništvo ad otroki), toda po mnenju avtorjev niso oblikovane tako, da bi lahko osvetlile tematiko družinske strukture. Zato ne morejo biti verodostojen protidokaz temeljnemu dejstvu: družinska struktura je pomembna, oblika družine, ki najbolj ščiti otrokovo dobro, pa je trdna poročena biološka družina.

24KUL.si

Vir: marriagedebate.com

Foto: splet