Komentar: ŽE VIDEN DISKREDITACIJSKI VZOREC

Deli z ostalimi

Ni ne še dobro posušila barva prejšnje številke Družine, v kateri smo predstavili predlog Družinske pobude – društva za družini naklonjeno družbo, s katerim bi se lahko izognili referendumu o družinskem zakoniku, že je bilo jasno, da iz te kompromisne moke ne bo političnega kruha. Velik del parlamentarnega telesa (Pozitivna Slovenija, Socialni demokrati, Državljanska lista Gregorja Viranta) se je namreč takoj in vnaprej odločil, da ta pobuda, ki, kot poudarjajo njeni nosilci, nikoli ni bila mišljena kot ponudba »vzemi ali pusti«, ni vredna niti toliko, da bi se o njej dobronamerno pogovarjali.

V zakonik zapisati, da je družbeni pomen zakonske zveze v zasnovanju družine; da je največja otrokova korist urejen in spoštljiv odnos med materjo in očetom; da bi bilo vendarle dobro vedeti, na katere zakone in kako vpliva pravna izenačitev raznospolnih in istospolnih zvez oziroma partnerstev; da svobodnega odločanja o rojstvu otrok ni dopustno razumeti kot odpiranja vrat za uzakonitev umetnega oplojevanja za ženske istospolne pare in nadomestnega materinstva za moške istospolne pare – vse to so bila za nekatere očitno preveč »konzervativna« stališča, da bi jim v svoji zapriseženi liberalnosti namenili le drobec dialoške pozornosti.

Ob takšnem odzivu je razumljiva ugotovitev predsednika Družinske pobude Tomaža Meršeta, ko je neuspeh svoje posredniške »misije« pospremil z besedami: »Isti ljudje, ki so še pred nekaj tedni referendum o družinskem zakoniku razglašali za kršitev človekovih pravic, opozarjali na nedopustnost odločanja večine o pravicah manjšine in na stroške referenduma, zdaj zavračajo že samo možnost pogovora za iskanje rešitev, s katerimi bi se referendumu lahko izognili, in celo pozivajo na referendum. Naj razume, kdor more!«

Pravzaprav je tako držo mogoče razumeti. Jadra je razpela ob anketah, ki nakazujejo, da se je javno mnenje v zadnjih tednih prevesilo v prid družinskemu zakoniku s spornimi rešitvami vred. Prav zaradi teh raziskav, ki so po temeljiti medijski obdelavi očitno potisnile v previdnostni molk zagovornike »tradicionalne« družine, so ne tako redki analitiki v javnosti celo širili razlage, da je predlog Družinske pobude nastal zgolj iz strahu pred referendumskim porazom. Od teh razlag do diskreditacij pa je le droben korak.

Omenimo le eno, da z njo na ravni posebnega opozorimo na splošen pojav. Komentator Dnevnika je tako le dan po objavi kompromisnega predloga predlagatelje, torej Družinsko pobudo, slabšalno označil za »doslej neznano Društvo za družini naklonjeno družbo«, njihovo argumentacijo pa med drugim za »gostilniško«. S čimer je razgalil lastno nekulturo in ignorantstvo. Kdor je vsaj malo doma na področju družinske politike, mu je znano, da si Družinska pobuda, napajana z gorivom prostovoljstva, že poldrugo desetletje sistematično prizadeva za ustreznejši položaj družin v slovenski družbi. Na tem mestu je nemogoče našteti vse predloge, ki jih je Družinska pobuda v tem času naslavljala zlasti na zakonodajalca, da bi pri tej ali oni reformi (od pokojninske do zaposlovalne) vendarle imel pred očmi katastrofalno slovensko demografijo in šel naproti tistim parom, ki si želijo imeti kakšnega otroka več. Tomaž Merše, ki mu je celo politika priznala primerno »težo« (član strokovnega sveta za družino pri ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve) in je v strokovnih krogih dobrodošel sogovornik (denimo reden sodelavec demografskih konferenc Instituta Jožef Stefan), lahko brez kakšne koli zadrege pokaže sadove svojega prizadevanja za družino. Od tod izvira nesporna avtoriteta Meršetovega kompromisa, ki je skušal v želji, da bi poiskali rešitve za najboljši interes otrok, za skupno razpravno mizo spraviti civilnodružbene in politične zagovornike in kritike sprejetega družinskega zakonika.

Poskusom jemanja ugleda in zaupanja se pravzaprav ne smemo čuditi. Gre za že viden vzorec. Spomnimo se denimo dogajanja pred referendumom o zakonu o oploditvi z biomedicinsko pomočjo leta 2001, ko se je tedanja vladajoča liberalna politika in nanjo prisesana mnenjsko-usmerjevalna elita delala norca ne samo iz Cerkve, kar je tako ali tako slovenski »nacionalni šport«, temveč celo iz medicinske stroke, ko je ta jasno dala vedeti, da so umetne oploditve zdravih samskih žensk, torej umetne oploditve brez medicinske indikacije, nekaj nesprejemljivega. Diskreditacijska zgodba se torej ponavlja: kdor se politično korektno ne ukloni »naprednosti«, kot jo razume slovensko levičarstvo, naj bo tiho, sicer se mu lahko zgodi kakšna (vsaj medijska) neprijetnost …

Civilna iniciativa za družino in pravice otrok je v petek, 3. februarja, v parlamentu vložila zahtevo za razpis referenduma o družinskem zakoniku, podprto s 42.098 podpisi. Volilni upravičenci bodo imeli čez dober mesec dni možnost odločati, ali sta mama in oče otrokova korist. Bodo popustili orkestriranim pritiskom ali pa bodo, kot pričakuje Tomaž Merše, znali »ločiti zrnje od plev in bodo zakonik na referendumu zavrnili«?

Bogomir Štefanič ml.

Vir: Tednik Družina, št. 7, letnik 2012 (12.2.2012)

Foto: splet