Intervju: KAMPANJA ZA DRUŽINSKI ZAKONIK KOT SLABO REŽIRAN FILM

Deli z ostalimi

Leta 1969 rojeni Marjan Kokalj je doma iz Selške doline. Po končani osnovni šoli je obiskoval gimnazijo v Škofji Loki in nato študiral slavistiko ter etnologijo na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. Iz slavistike je diplomiral leta 2000, iz etnologije pa leta 2002. Vmes je bil zaposlen na občini Škofja Loka, kjer se je ukvarjal predvsem z vnovično uprizoritvijo Škofjeloškega pasijona. Leta 2000 je vstopil v jezuitski red, po dveh let noviciata v Mariboru je odšel najprej na študij filozofije v Padovo, nato pa teologije v Rim. Vmes je opravljal pastoralno prakso v Duhovnem središču sv. Jožefa v Ljubljani. Leta 2010 je bil posvečen v duhovnika, od tedaj je kaplan v župniji Ljubljana-Dravlje.

Ko gledam vaš življenjepis, lahko ugotovim, da ste se precej ukvarjali s kulturo, navsezadnje ste bili eden glavnih pobudnikov pri ponovni uprizoritvi Škofjeloškega pasijona. Z njim ste se ukvarjali, ko ste že vstopili v jezuitski red.

Kultura v mojem življenju res zavzema prostor enega glavnih interesov. Pri Škofjeloškem pasijonu nisem bil ravno glavni pobudnik, saj me je za to delo povabila in zaposlila Občina Škofja Loka, vsekakor pa sem bil zelo zagnan za ta projekt. Gorel sem zanj, da bi se izpeljal čim bolj v celoti, kot najstarejši spomenik slovenske dramatike. Projekt je rodil veliko ustvarjalnih pobud različnih posameznikov, česar sem bil še posebej vesel. Sem se pa ukvarjal z njim pred vstopom v jezuitski red, saj po vstopu v red absolutno ni bilo časa in možnosti za to, razen kakšnega nasveta naslednjim ustvarjalcem.

O jezuitih sicer krožijo vse mogoče zgodbe in teorije zarot. Kako bi sicer na kratko predstavili jezuitski red?

Jezuitski red je na kratko težko predstaviti, ker smo si jezuiti med seboj res zelo različni, tako v medkulturnem svetovnem merilu kot tudi znotraj posamezne kulture. Delamo na zelo različnih področjih, ker sama struktura reda omogoča veliko prilagodljivost okolju in okoliščinam, prihajamo pa tudi iz zelo različnih socialnih okolij in družbenih slojev. Marsikdo, ki nas ne pozna tako dobro, v nas ne vidi take edinosti, kot jo vidi mogoče v kakšnem drugem redu. Prej vidi v nas polno paradoksov, kot pa neko harmonijo. Vendar to le na prvi pogled. Ko se nekoliko približa, navadno spozna za kaj gre pri teh paradoksih, ne more pa jih ubesediti, kot jih tudi mi ne moremo. Mislim, da so zarotništvo jezuitom v preteklosti pripisovali prav zaradi te lastnosti reda. Težko je namreč razumeti povezavo med močno racionalnostjo in močno zavezanostjo Bogu in Cerkvi. Pogled od znotraj razkrije, da je ta povezava povsem normalna. Na kakšen način? Podobno, kot bi bili dve drevesi globoko v zemlji povezani s koreninami ali bi drugo raslo celo iz korenin prvega. Skrivnost je v tem, da iščemo globlje povezave med stvarmi, kakor se zdi na prvi pogled. Za nas je v vsaki stvari mogoče najti Boga in vsako stvar je zato mogoče vrniti k Bogu oz. v stik z Bogom. Vsaka stvar ima namreč »spomin« nanj, ga na najgloblji ravni pozna, ne da bi bilo potrebno tam o njem veliko govoriti. V vsaki stvari je mogoče najti Boga, res pa je, da se dobre stvari lahko uporabljajo tudi v zle namene. Vstopno mesto za to je navadno laž in ošabnost. Tukaj pa nastopi kot koristna metoda razločevanje duhov, ki je naša osrednja metoda duhovne rasti in osvobajanja sebe in drugih od zla.

Spomnim se, kako je pred dobrimi desetimi leti Svetlana Makarovič odklonila Prešernovo nagrado, ker je bil drugi nagrajenec klerik in poleg tega še jezuit.

Gledal sem prejem nagrade in po mojem občutku Makarovičeva ni odklonila nagrade le zaradi sobrata jezuita, pač pa iz »ošabnosti po naročilu«. Tak je bil moj prvi vtis, ki se ga nisem mogel znebiti. Gre za vtis, da za njo stojijo določeni ljudje, ideologi, ki so jo nagovorili k temu dejanju. Mislim, da to ni bila njena povsem svobodna odločitev. Opaziti je bilo, da se je zelo tresla in v njej se je po mojem občutku bil boj med veseljem nad nagrado in med zapovedano brezčutno trdoto, ki naj bi jo ponesla visoko nad slovensko stvarnost, kot boginjo. Ta zapovedana trdota se mi je zdela tuja zanjo in naročena od drugod. To sem takoj povezal z lacanovskim krogom v Sloveniji (žižkomanija itd.). V tem krogu je namreč ošabnost temeljni kulturni izraz pogleda na svet. Makarovičeva se mi sama na sebi zdi mehkejša duša, kot je izpadla tam, vsaj če beremo njene zgodbe za otroke iz prejšnjega obdobja življenja. Tam je celo moralna. Zdi se, da ima nanjo močan vpliv omenjeni krog in da je druženje z njim zanjo usodno. Vendar to so moje osebne domneve iz sklepanja. Če se vrnem na začetek, bi vsekakor rekel, da ni šlo le za konkurenco s p. Rupnikom, čeprav ji je bilo tudi to gotovo zoprno, še posebej zaradi oči, ki so od nekje izza hrbta gledale na vsako njeno gesto v tem trenutku.

Opaziti je mogoče, da pri jezuitih kar dolgo časa traja pot od vstopa do mašniškega posvečenja …

Pot od vstopa v red do mašniškega posvečenja je res kar precej dolga in v povprečju traja deset do enajst let. To je čas izobraževanja, spoznavanja reda in notranjega odločanja. V tem času imaš možnost temeljitega razmisleka, čeprav se je odločati za ta poklic potem treba vsak dan celo življenje.

Za Škofjeloški pasijon velja, da je ena od klasik, začetkov slovenske dramatike. Kakšen duhovni naboj pa ima sodobna slovenska dramatika? Denimo, Gregor Čušin je v desetih letih ustvaril kar nekaj monodram z versko vsebino.

Res bi rekel, da je dramatika Gregorja Čušina ena boljših, ki se v novejšem času pojavlja v Sloveniji. Gregor si upa v dramski obliki prinašati vsebine, ki jih naša dramatika ni vajena. Končno imamo preko njega tudi kristjani košček dramatike za naša ušesa, dramatike, ki sega globlje v človeško dušo in jo bolj nahrani. V velikem delu ostale dramatike pa doživljam neko duhovno pohabljenost, kljub talentiranosti nekaterih umetnikov; manjka nekaj bistvenega, vse se preveč vrti v plitkem krogu na površini. Včasih vidiš v kakšni drami preblisk v globino, sicer pa te duhovne globine za slovensko dramatiko in njeno igralsko šolo ostajajo tabu. Največ teh prebliskov vidim pri Dragu Jančarju, potem pa okoli dolgo nič. Veliko je poze, postanega seksa in prebavljanja lastnega bruhanja, narcisoidnega občudovanja sebe, kakor je dober primer recimo Mandičeva mašina. Take reči je resnično težko gledati. Včasih mi je žal, da so v gledališčih in tudi kot samostojni kulturni delavci financirani ljudje, ki ne vedo, kaj bi počeli s sabo. Nimajo idej, nimajo širine, nimajo globine, nimajo prodornosti, kljub temu, da imajo mnogokrat talent. To je naravnost tragično – zanje in za nas gledalce. Večino tega osebno pripisujem »geniju ošabnosti«, ki zapira človeka in mu strašansko zoža obzorje v dojemanja sveta. Zapre se v predsodek o umetniški svobodi. Tukaj slovenski umetnik ne vidi dlje, kot do lastnega trebuha in zadnjice. Razočaran sem nad društvom slovenskih pisateljev in pisatelji sploh, ki kar molčijo v razmerah, v katerih se nahajamo. Včasih se zdi, da jim je to prav všeč, zdi se celo, da se zadovoljno gladijo po trebuhu, kot da so sanjali o taki Sloveniji, ki jo danes živimo. Zato še toliko bolj čestitam Čušinovi drznosti, iz katere se bo mogoče kdaj razvila tudi kakšna nova gledališka šola. Tu diši po pravi svobodi.

Delovali ste na občini Škofja Loka, imeli pa ste stik tudi z ministrstvom za kulturo. Se vam zdi, da je kulturna dejavnost danes vse bolj odvisna od javnih finančnih sredstev?

Kultura je nasploh precej odvisna od javnih finančnih sredstev in samo na sebi je tako tudi prav, saj gre za skupno dobro vseh državljanov. Vprašanje, ki s tem nastopi, pa je, koliko ljudem res daje in prispeva k boljši družbi, koliko pa z ljudmi manipulira. Tista idejna smer, ki ima največji vpliv na državo, namreč lahko preko denarja zelo vpliva na kulturo; to se pokaže pri razpisih, ki so lahko napisani na kožo kulturi samo ene vrste. V Sloveniji je tak primer t.i. »alter scena«, ki si je uzurpirala ime »urbana kultura«. Z urbano kulturo v kulturno-antropološkem smislu nima veliko opravka, vendar »fino zveni«. Skrajno obrobna skupina se npr. na ta način lahko financira v imenu celotne dejanske urbane in druge kulture. Hkrati je zastonj deležna še propagande kot velika avantgardna kultura, ki bo spremenila svet. Kar ošpice dobim, ko vidim te »kulturnike«, kako »čikajo travo«, se »majo fajn« in za drag denar lazijo po svojih kulturnih rovih pod zemljo. Na tem področju se v Sloveniji že dolgo godi očitna krivica in diskriminacija. Samo da v levo »prdneš«, pa takoj prileti kak evro dol.

Kulturo bi sicer lahko podpirali tudi podjetniki, vendar se v Sloveniji večinoma raje opredeljujejo za športne dejavnosti. Ker so navezani na materialno stvarnost, finance in neposreden jezik, ko gre za idejna vprašanja, jim je ono lazenje po rovih malo smešno ali zraven zehajo. Tako od njih ne pade veliko za take reči, razen preko države. To pomeni, da financirajo ta in ta kulturni projekt, če jim to naroči veliki stric, ki jim bo zato dal ugodnosti drugje. Tako se mi zdi, da kultura v Sloveniji po finančni plati ni v preveč dobrem stanju, še manj pa po zavesti, da je resnično potrebna in da je potrebna prenove. Dolgčas nam je namreč gledati same »mašine«.

Zdi se, da je predvsem zadnja vlada financirala predvsem točno določene ustvarjalce. Tako je bilo mogoče razumeti tudi režiserja Mitjo Okorna v intervjuju za Demokracijo pred novim letom.

Kot sem že omenil prej, ima vlada velik vpliv na kulturo preko financiranja, še posebej, če je na oblasti res dolga leta in jo molzejo že dolgo isti kulturni klienti, ki se nočejo na noben način odklopiti. To je razumljivo, saj gre za njihovo finančno preživetje in javni ugled. Tako je torej logično, da jih bodo od kravice morali odklopiti drugi, če ne bodo hoteli da se redijo v nedogled in postajajo že močno neestetski in celo nevarni s svojimi rogovi. Pretekla vlada je gotovo točno vedela, kateri ustvarjalci so njeni in jih je zato izdatno podpirala. Davek je bilo sodelovanju pri propagandi.

Spomnim se tudi, da ste imeli enkrat predavanje o lakanovstvu. Omenili ste, da je bil dr. Slavko Gaber tudi vaš profesor na gimnaziji v Škofji Loki.

S slovenskim lacanovstvom sem se res seznanil preko njega, bolj pa sem postal pozoren na to, ko je postal šolski minister. Vnaprej sem že slutil, kam bodo šle njegove poteze, saj se je vedno kazal kot zagrizen anticerkven človek. V njem je bilo čutiti veliko sovraštvo do Cerkve. Cerkev je bila zanj vir vsega zla: osnova fašizma in nacizma, zato se je strastno boril proti verouku v šoli, strastno zagovarjal splav itd. Njegov pretiran fanatizem v to smer se mi je vedno zdel čudno nenaraven, saj sem sam, kot človek, rojen v katoliškem okolju, imel popolnoma drugačno izkušnjo Cerkve. Zdelo se mi je, da govori o Marsovcih. Kmalu se mi je zbistrilo, da gre za ideološki prapor, ki zakriva nek čisto določen cilj. Zadaj je bilo slutiti nitke v določeno miselno smer, ki se je vedno bolj razkrivala kot skrajno ateistično lacanovstvo s svojim rohnenjem proti krščanski ljubezni. Gre za težnjo po dekonstrukciji vsake koherentne ideje, vendar se prav v tem strastnem prizadevanju izkaže kot velika grobo narejena konstrukcija, ki ima vonj po novem hitlerjevskem in stalinovskem nihilističnem konstruktu. Gre na eni strani za kritiko totalitarizmov, po drugi pa veliko občudovanje le-teh. Rezultat je zunanja kritika in notranja zavezanost totalitarizmu. Samo tako lahko razumemo, kako so se v Sloveniji uspeli spečati liberalci in nekdanji komunisti. Sami po sebi bi si morali biti veliki nasprotniki. Da so se lacanovci, ki naj bi bili ostri kritiki totalitarizma, lahko tako brez težav začeli udinjati velikemu partijskemu aparatu, je slovenska posebnost.

Ali ta ideologija vpliva tudi na sedanjo družinsko zakonodajo?

Slutim, da za fanatičnim pritiskom nekaterih ljudi za spremembo družinske zakonodaje, skoraj zanesljivo stoji ta ideološki krog, ki ga lastna konstrukcija sili v to. Vemo namreč, kaj je Mirovni inštitut, itd. Krog je navajen obvladovanja slovenske javnosti, zato se to, kar si zamisli, mora zgoditi, četudi za ceno moralne škode državi in ljudem. Zadaj spet »šprica« ošabnost ter laži malega boga.

Vtis imam, da se je zaradi družinskega zakonika Slovenija znova razdelila na dva tabora. »Levica« je za družinski zakonik, »desnica« pa proti.

Mislim, da meja ne gre čisto po tej politični delitvi. Zdi se mi, da gre bolj po meji »zdrave pameti«, kjer imajo eni še neko osnovno zdravo pamet v vprašanju družbe in človeka v njej, druge pa obvladujejo mediji. Ti drugi se počutijo namreč preveč neumne, če ne bi govorili tako kot veli propaganda. Samo peščica jih zares verjame v upravičenost redefinicije družine. Zato so medijski pritiski na javnost toliko močnejši. Vidim tudi, kako močan je pritisk na študente in srednješolce v njihovih okoljih preko njihovih kolegov in tudi nekaterih profesorjev. Sprašujem se, kje je študentska kritičnost. Skupinico, ki je tako umetno ustvarila v Sloveniji potrebo po redefiniciji družine, bi bilo treba nekoliko obelodaniti (mislim one ideologe zadaj) in bi hitro postala obroben pojav izven delitve na leve in desne. Od kje priteka denar za tako močno propagando, pa sam Bog ve. Civilna iniciativa proti redefiniciji se, nasprotno, lahko bori večinoma le preko spleta, uradni mediji pa ji delo otežujejo še s tem, da jo prikazujejo kot neko neprimerno tvorbo za ta čas, kot umazanega grdega račka, ki naj se raje skrije in naj ga bo sram, da je tak, kot je. Zdi se, kot da bi človek gledal slabo režiran film.

Kako si razlagate izjave ministra Svetlika o kulturni blokadi države s strani Cerkve?

Gotovo je napad najboljša obramba. V resnici bi se minister Svetlik moral braniti, ne pa napadati. V taki kulturni blokadi, kot se nahaja predvsem katoliška Cerkev v Sloveniji, se namreč ne nahaja nobena skupina, pa naj bo še tako obrobna in čudaška. To nenavadno logiko, ki kar še funkcionira, že dolgo opažam v Sloveniji: Imaš zvezano svojo žrtev, neprestano jo tepeš, in potem jo obsodiš, da te neprestano maltretira in muči, ker še vedno noče umreti in kar naprej nekaj govori. Človek je šokiran nad duhovno motnjavo takih pojmovanj. Ministrova izjava spada mednje. Vprašaš se, kdo je ta človek, kako čuti svet in sebe v njem? Kako lahko predstavlja moja stališča v vladi? Kdo mu je dal mandat, da tako samovoljno sodi o tako temeljnih civilizacijskih kategorijah?

Vas preseneča, da nekateri želijo v tej polemiki poudariti predvsem vlogo Cerkve?

To me res ne preseneča. Beseda Cerkev v Sloveniji (in prav samo v Sloveniji) deluje skrajno negativno. Dolga leta so nam v šoli Cerkev neprestano povezovali s fašizmom (to je bila prav mantra), od koder pride skovanka klerofašizem. Ker so nam to tako močno vcepili, se nam to zdi samo po sebi umevno, naravnost nespremenljiva dogma. Ko nekdo pritisne na tipko Cerkev, se sproži cel plaz negativnih asociacij, ki so bile programirane v državljanovi glavi, saj povprečnemu Slovencu to zveni domače. Tako bi rabili temeljit zgodovinski pouk, kombiniran z osebno izkušnjo Cerkve, da bi se res lahko samostojno opredeljevali o njeni vlogi v družbi. Gre za manipulacijo z ljudmi preko »prišolanih« mehanizmov. Včasih srečam ljudi, zelo jezne na Cerkev, ko pa jim povem, da sem Cerkev in del klera tudi jaz, so nekako presenečeni: »A ja?« Kar ne morejo verjeti, da bi se en ta cerkven lahko normalno pogovarjal z njimi. Njihova podoba Cerkve je strašna, mračna, zarotniška. Tako daleč je ta stvar zapeljana. Tako je seveda tudi v igri družinskega zakonika Cerkev hvaležen medij za igranje vloge grde reakcionarne sile, omejevalke svobode in človekove ustvarjalnosti. Kot omenjeno že prej, se od Cerkve ob vsaki taki priložnosti pričakuje in iskreno prosi, naj čim prej umre.

Videti je, da bo referendum že v začetku marca, saj je civilni iniciativi uspelo zbrati potrebno število podpisov. Nas torej čaka obdobje ostrega ideološkega obračunavanja?

Mislim, da se bo ideološko obračunavanje, ki bo vodeno s strani pobudnikov novega zakonika, javno odvijalo popolnoma na drugi ravni, kot pa bodo tekli dejanski problemi in debata. Raven debate bo zastavljena tako, da bodo sovražniki, to je »ta črni«, prikazani že v začetku igrice kot absolutni negativci in kot ne-naši. Ne zdi se mi prav, da zato ves ta boj doživljamo kot boj dveh enakovrednih strani. Gre za boj peščice ideologov z vso institucionalno opremo in mašinerijo neke države proti neoboroženim civilistom. Takih bitk smo v Sloveniji vajeni, prav tako pa njihovih intepretov, zato jim bomo verjetno kar verjeli. Zaupamo lahko le temu, da se bo pa ljudem vendarle nekoliko obrnil želodec ob stvareh, ki se dogajajo.

Kje vidite izvire razdeljenosti? Nekateri, kot denimo Spomenka Hribar, pripisujejo krivdo Antonu Mahniču in njegovi »delitvi duhov«.

Tradicionalno se pripisuje krivdo za delitev duhov med Slovenci Antonu Mahniču. Tako pri nas pač mora biti, ker je bil katolik in vpliven človek. To je glavni argument. V resnici je bil prvi, ki je res ostro zarezal med Slovenci, Fran Levstik, ki se je štel za liberalca. Poznamo njegov kolerični značaj in vzrok za delitev je gotovo nekaj izhajal prav iz takega značaja, pretežno pa je temeljila na njegovi veri v narod. Bil je največji vernik tistega časa v narod in bil kot tak precej bojno razpoložen proti tujcem. Katoliško vero je zamenjal za vero v narod in pri tem nekoliko zapadel v malikovalstvo. Mahnič je bil v tem veliko bolj trezen, predvsem pa bolj razgledan možakar. Logično se mi zdi, da Cerkev ni mogla slediti slepi veri le v narod in iti za Levstikom. To bi bilo od nje utopično pričakovati, saj bi delovala proti lasnim načelom. Cerkev je videla povezavo vseh Slovencev preko katolištva, ki je bilo od nastanka Slovencev temeljna vez naroda. Katolištvo je namreč omogočalo večjo heterogenost Slovencev in zmožnost dviga pogleda samo od te zemlje tudi kam višje in globlje, kot pa liberalizem. Pripisovanje krivde za današnjo delitev duhov Mahniču, pa je navadna neumnost, ki gospe Spomenki ni v čast. Malo naj se ozre na moskovsko stalinistično šolo in bo videla drugačno delitev; reko krvi, ki teče iz Moskve po sredini Slovenije.

Zdi se, da se »delitev duhov« danes dogaja predvsem ob osebi Janeza Janše.

Mislim, da je to tipično umetno skovan konstrukt naših kovačev in njihove sile. Ob Janši se odraža nekaj drugega; odraža se predvsem nizka kultura njegovih nasprotnikov, kar le-te silno jezi; doživljajo travmo, kar se vidi, če natančno opazuješ. Stik z Janšo jim je nekaj neznanega in novega, česar ne morejo zgrabiti – to je kultura demokratičnega dialoga, ki se ne pusti speljati na nizek nivo. Tukaj so majhni in prekratki in še ne vedo, da bodo taki vedno tudi ostali, ker niso razumeli nečesa bistvenega.

Kako sicer ocenjujete aktualno dogajanje v slovenski politiki?

Upam, da se čim prej razbije steklen zvon iluzij podob polpreteklega časa in da se ljudje začnejo bolj spominjati, razmišljati in povezovati stvari med seboj.

Vas je presenetilo, da je predsednik države kljub pričakovanju, da bomo do 6. januarja letos dobili vlado, šele komaj zdaj predlagal mandatarja?

Ta predsednik me že od njegove kandidature za predsednika naprej ne preseneča. Funkcionira točno tako, kot je treba s stališča določenih ljudi. Ni se še zmotil v tem. Mislim pa, da ne daje najboljšega vtisa med diplomati v tujini; vsaj med mojim bivanjem v Rimu sem to opazil.

Glede na to, da ste kot jezuit velik poznavalec duhovnosti sv. Ignacija Lojolskega: ali znamo slovenski volivci sploh razločevati?

Razločevanje duhov poteka na veliko globlji ravni, kot pa neka zunanja politična akcija. Gre za prostor, kjer je mogoče na stvari pogledati od daleč in veliko bolj objektivno. Če bi Slovenci imeli vsaj malo tega čuta, ne bi prišli v tako globoko krizo, kot smo sedaj. Kljub temu še vedno upam, da se bodo razmere pri nas spremenile, začenši na kulturnem in šolskem področju. Tu je po mojem ključ do temeljnih sprememb. Na ravni družbe se namreč vse začne in konča pri mentaliteti.

Gašper Blažič

Vir: Tednik Demokracija, 11. januar 2012

Foto: Matic Štojs/demokracija.si