KAKO PRESOJATI T.I. STROKOVNE ARGUMENTE ZAGOVORNIKOV DRUŽINSKEGA ZAKONIKA?

Deli z ostalimi Na splošno velja, da so raziskave, ki želijo preučevati vpliv istospolnih skupnosti na otroke že v izhodišču pomanjkljive iz naslednjih razlogov:

1. Na voljo imamo premalo raziskav, ki bi govorile o vplivu homoseksualnih skrbnikov na posvojene otroke. Razlog je v tem, da so otroci še premladi in zato ni mogoče govoriti o dolgoročnem vplivu istospolnih skupnosti na teleseni in psihološki razvoj otrok.
2. Raziskave o tem, kako se otroci počutijo v istospolnih skupnostih in kakšen odnos imajo z istospolnimi starši, temeljijo na intervjujih staršev in ne otrok! Potrebno je počakati na raziskave, ki bodo temeljile na odgovorih otrok. Do danes ni objavljene še nobene znanstvene raziskave, ki bi temeljila na odgovorih otrok, posvojenih v takšne skupnosti. Namesto njih odgovarjajo homoseksualni skrbniki, ki v raziskavah lahko idealizirajo svoje odnose z otroki.
3. Raziskave so opravljene na pomanjkljivem naključnem vzorcu vprašanih, kar pa je temelj vsake znanstvenosti. Večina raziskav, na katere se sklicujejo predstavniki ministrstva in zagovorniki družinskega zakonika, temelji na selektivnih osebnih poznanstvih med raziskovalci in anketiranci. To pa seveda vpliva na končne rezultate raziskav.

V takšen okvir sodi prav gotovo raziskava Biblarza in Staceyeve z naslovom "How Does the Gender of Parents Matter?". Raziskava je bila objavljena v letošnji februarski številki revije Journal of Marriage and Family. V članku avtorja trdita, da na osnovi različnih raziskav ne moreta govoriti o tem, da bi istospolne skupnosti negativno vplivale na otroke; prav tako pa trdita, da naj bi bili v takšnih skupnostih odnosi med otroci in skrbniki celo boljši, kot so v heteroseksualnih družinah.

Takšno stališče je potrebno razumeti v okviru naslednjih okoliščin in dejstev:

• To so trditve, ki temeljijo na raziskavah in anketah istospolno usmerjenih posvojiteljev in ne otrok, ki so še premladi za odgovarjanje na vprašanja. Precej verjetno je, da posvojitelji stvari olepšujejo. Potrebno bo počakati še nekaj (deset) let na mnenja otrok, ki so posvojeni v istospolne skupnosti.
• V skrbi, da ne bi bili otroci v javnosti diskriminirani, lezbične skrbnice lahko zanje bolje in bolj zavzeto skrbijo.
• Večina raziskav je opravljenih znotraj lezbičnih družin, kjer so odnosi lahko lepši kot v primeru otroka, ki živi v skupnosti z dvema moškima. Slovenski predlog Družinskega zakonika uveljavlja posvojitve otrok v skupnosti dveh homoseksualcev, kar postavlja pod velik vprašaj stališče, da so homoseksualne skupnosti primerno okolje za posvojitve otrok.
• Večina lezbijk zagovarja stališče, da otrok mora imeti stike z moškimi – same namreč ne morejo nadomestiti moškega lika.
• Lezbijke se pogosteje ločujejo kot heteroseksualni pari.
• V isti številki revije Journal of Marriage and Family, v kateri je bila objavljena raziskava Biblarza in Staceyeve, Abbie E. Goldberg v razpravi "Studying Complex Families in Context" opozarja na problem znanstvene obravnave vpliva spola staršev na otroka. Ob tem navaja primere različnih študij, da se dve ženski raje igrata z otrokom, ga redkeje kaznujeta in redkeje postavljata otroku omejitve. To na drugi strani tudi pomeni, da sta dva homoseksualca bolj nagnjena h kaznovanju otroka, postavljanju omejitev, se redkeje igrata itd. Spol homoseksualnih posvojiteljev je torej tudi v znanstvenih krogih izrazito problematičen.
• Ista avtorica trdi, da družin brez očeta ni; tudi otrok v lezbični družini ima očeta. Večina lezbijk, ki so spočele preko umetne oploditve, se zavzema za pravico otroka, da odkrije, kdo je njegov biološki oče – Zakaj le? Da bi otrok le imel očeta in da bi imel darovalec vsaj minimalno vlogo očeta v vzgoji otroka. Nekateri gejevski pari raje izberejo t.i. odprto posvojitev, da ima otrok lahko še stik z biološko materjo (takšen naj bi bil slovenski primer iz ZDA!). Obstajajo tudi primeri, da lezbijka z otrokom živi z enim ali dvema gejema, da otroku zagotovi primerno okolje za razvoj. Ob tem navaja raziskavo Gartell in drugi iz leta 2006 (The USA National Lesbian Family Study: interview with mothers of 10-years olds. Faminism and Psychology 16: 175-192), v okviru katere so intervjuvali desetletne otroke lezbijk. Raziskava je pokazala, da polovica otrok pozna svojega biološkega očeta in se z njim redno srečuje. 13 od 27 takšnih otrok kliče biološkega očeta kot oče in očka.
• Avtorja Stacey in Biblarz v raziskavi pišeta, da ni namen rezultatov prepričevanje, temveč spodbuda za nadaljnje raziskovanje.

Na splošno lahko zaključimo, da raziskav, ki bi celostno obravnavale vpliv istospolnih skupnosti na otroke, še zlasti na prehodu v odraslo dobo, sploh še ni. Razlog je, da so otroci, ki so bili dejansko posvojeni v istospolne skupnosti, še premladi. Zato trditev, da istospolna skupnost ne vpliva na razvoj otrok, prav gotovo ni utemeljena.