Komentar: ZATIRANA VEČINA

Še več, nisem samo »homofob«, ampak širim tudi »sovražni govor«, ker svoje prepričanje branim in zagovarjam z vsem arzenalom logike in besed, ki jih premorem. Nič ne pomaga, da se istospolnih nič ne bojim, kar naj bi bil osnoven pomen pojma »homofob«, nič ne pomaga, da nikomur nisem skrivil lasu in se trudim, da bi svoje prepričanje gradil na samostojnih temeljih, na krščanskem realizmu, dosledni logiki, zato ne sprejemam »resnic«, ki se ponujajo kot napredne, avantgardne, moderne in sodobne, a so brez pravih argumentov in utemeljitev. Opazil pa sem, da ti dve etiketi ne veljata samo zame, ampak kar za našo družbo v celoti, ki naj bi bila »homofobična« in sem v družbi s podpredsednikom parlamenta, g. Cukjatijem, ki je imel na slavnostni seji prototip »sovražnega govora«.

»Homofob« in »sovražni govor« sta etiketi, ki sta v zadnjem času zelo v modi. S prvo napadajo drugače mislečega človeka, z drugo razvrednotijo njegove argumente. Obe skupaj pa služita utišanju drugače mislečih. Paradoks pa je, da pri nas poskušajo manjšine utišati večino in ne obrnjeno. Večina ljudi, t. i. »Slovencenljni« smo navadni državljani, ki plačujemo svoje davke, poskušamo preživeti s svojim delom in plačo, spoštujemo naše tisočletne navade in želimo mir in red, ki omogočata blaginjo. Nekateri od te večine smo tudi katoličani. Glasne manjšine, ki pa imajo lahek in hiter dostop do medijev, poskušajo s svojo agresivnostjo spremeniti javnomnenjsko sliko. Moč medijev se vedno znova pokaže v uspehu njihovega početja. Kadar so stvari preproste in jasne, kakor je družina, pa jim zmanjka argumentov. Zato se zatekajo k diskvalifikacijam in strahovanju, ki naj bi zagovornike večinskega prepričanja utišali. Paradoks in absurd pa je, da samorazglašeni zagovorniki takih in drugačnih pravic nikoli ne dvignejo svojega glasu, ko se krivica godi Cerkvi ali katoličanom. Ne varuhinja človekovih pravic, ne t. i. »civilna družba«, ne tisti, ki imajo sicer polna usta krivic, ki naj bi se dogajale tej ali oni manjšini. Pri nas je »katolikofobija« dovoljena pod izgovorom »Cerkev je dovolj velika, naj se sama brani«.

Nihče se javno ne vpraša, kdo so tisti, ki nalepke lepijo, in komu jih pripnejo. Predvsem pa nihče ne pove, kdo jih je postavil za moralne razsodnike. Nihče se tudi resno ne vpraša, ali so diskvalifikacije upravičene in utemeljene. Prišli smo tako daleč, da od raznih dušebrižnikov, inštitutov, organizacij in samooklicanih civilnih družb samoumevno sprejemamo moralne ocene. Kajti »homofob« in »sovražni govor« sta etiketi, ki moralno opredeljujeta nasprotnika ne glede na to, da ima v naši deželi vsak pravico, da svoje mnenje izrazi in zanj pridobiva somišljenike. Utišanje nasprotnika, ko mi zmanjka argumentov, pelje v nov totalitarizem. Svoboda govora je eden od temeljev demokracije, saj zahteva spoštovanje nasprotnika, ki ni moj sovražnik, zahteva tudi argument in vročo debato, pa tudi iskanje dogovora in skupne rešitve.

V družinskem zakoniku je jasno, da istospolna manjšina zahteva zase stvari, ki ji ne pripadajo in ji ne morejo pripadati. Če bi dosegli svoje, t. j. da se njihove zveze imenujejo zakon in njihove skupnosti družina, potem bomo odstranili mejo, ki nas loči od popolnega relativizma, ki ni nič drugega kot samovolja najmočnejšega za njegove trenutne koristi. Vendar demokracija deluje le, če vsi spoštujemo meje, ki jih »biti človek« implicitno zahteva in postavlja. Ob družinskem zakoniku pa doživljamo, kako je mogoče, da manjšina narekuje svoje mnenje večini, ki se ne le z njo ne strinja, ampak ima tudi prav. Vsak se boji etikete »homofob«, vsak se boji, da bi njegove besede označili za »sovražen govor«. Zato so premnogi tiho, ker vedo, da vplivni lobi ne počiva in lahko onemogoči njihovo delo, napredovanje ali pa jim vzame dobro ime. V dolgih letih totalitarizma se je večina v Sloveniji naučila »biti tiho«. Ta refleks je globoko zasidran v mnogih ljudeh, zato je toliko laže ustrahovati »molčečo večino«.

Navidez najmočnejši argument zagovornikov razvrednotenja družine pa je govorjenje o človekovih pravicah. Od razglasitve deklaracije o človekovih pravicah do danes so se le-te namnožile do nepreglednosti. Pravzaprav danes ne vemo več, katere so in katere niso človekove pravice in katere dolžnosti nam le-te nalagajo. Občutek imam, da si marsikdaj te »pravice« med seboj nasprotujejo ali pa razveljavljajo kakšno res temeljno pravico. Istospolni zahtevajo, da bi smeli posvojiti otroke in svoje skupnosti hočejo imenovati družina. Pravijo, da je to njihova »pravica«. Pri tem jih nič ne briga, da imajo otroci bolj temeljno pravico do očeta in matere, ki sta povezana v trdni skupnosti, ki ji pravimo zakon. Debata o upravičenosti samorazglašenih, morda celo sodno potrjenih pravic, postaja nujna, saj bo to debata o temeljih naše družbe in bo zahtevala postavitev in spoštovanje mej, ki jih ne smemo prestopati. Meje, ki jih ne smemo prestopati, so večen človeški problem. Nekateri bi jih z izgovorom, da so napredni, svetovljanski, avantgardni, da so pač tukaj in se take stvari dogajajo, pripravljeni odpraviti vsako mejo, predvsem mejo naravnega reda in moralnega življenja. Kdor se jim zoperstavlja, si zasluži nalepko »homofob« ali pa »sovražni govor« … Ko bosta ti odslužili, pa si bodo izmislili novo. Vendar ob takem napadu na temelje naše družbe, ob takem poskusu »homoseksualizacije« celotne družbe ne moremo molčati. Tu je meja, ki je resnično ne smemo prestopiti.

ANDREJ MARKO POZNIČ

Vir: Družina, št. 29