Komentar: MED POLITIKO, HOMOFOBIJO IN SPRENEVEDANJEM

Če je kdo mislil, da se je v tednu pred napovedano parado ponosa v Ljubljani le po naključju zgodil trojni incident pred lokalom Caffe Open (ki je znan kot nekakšno neformalno zbirališče gejev, med njimi tudi znanih gejevskih aktivistov), potem se seveda moti. Dejstvo, da so v gospodarsko in socialno zelo zaostranih razmerah v Sloveniji nekdo loti gejev (seveda k sreči brez resnih posledic) in se nato na ta dogodek odzove tako rekoč vsa vladajoča politična smetana, seveda ni stvar naključja. Prej nasprotno.

O čem govorim? Ko je policija pred časom aretirala napadalce na gejevskega aktivista Mitjo Blažiča, so bili napadalci kasneje obsojeni na leto dni in pol zapora. Kar je za vladajočo elito seveda veliko premalo. Če pozorno poslušamo predstavnike tranzicijske levice, bi morali takšne vrste nasilneži obravnavani veliko strožje.

Še več, policija bi morala pravzaprav preganjati tako rekoč vsakega, ki bi si upal samo pisniti kaj kritičnega o istospolno usmerjenih osebah. Vsaj tako je bilo mogoče razumeti notranjo ministrico Katarina Kresal. Tu pa se zadeva nevarno zaplete: napadalcem na gejevskega aktivista je sodila (in jih obsodila) Mojca Zalar Kocjančič, ki je, čisto slučajno, žena pravosodnega ministra Aleša Zalarja, slednji pa je, spet slučajno, tudi član in funkcionar LDS, torej strankarski kolega Katarine Kresal. Nerodna zadeva torej – v politično občutljivem primeru sojenja je primer prepuščen ženi funkcionarja stranke, ki bi se vseh realnih in potencialnih homofobov lotila z ognjem in mečem. Zadeva pravzaprav ni smešna – predstavniki te iste stranke namreč trdijo, da je v Sloveniji homofobije zelo veliko. Nasilni incidenti pa so, kot je znano, zgolj vrh ledene gore. Ker je kačo treba zagrabiti za glavo, je tudi prst naših dušebrižnikov usmerjen tja, od koder naj bi nestrpnost prihajala, to pa je v desne stranke ter v civilnodružbene organizacije. Seveda tiste, ki nasprotujejo novemu družinskemu zakoniku.

In glej ga zlomka – družinski zakonik je ravno v teh dneh spet na dnevnem redu državnega zbora, pravzaprav pristojnega parlamentarnega odbora, ki ga vodi poslanka SD. Slednja seveda omejuje predstavnike te iste civilne družbe, njena strankarska in poslanska kolegica pa piše ekspertize o tem, kako nasprotniki družinskega zakonika nočejo sprejeti različnosti. Toda to še ni nič v primerjavi z »ekspertizami« najbolj znanega slovenskega psihiatra Slavka Ziherla, ki je, spet po naključju, visok funkcionar LDS (in je, kot je znano, iz protesta, ker je Pahor v začetku svojega mandata za zunanjepolitičnega svetovalca vzel Dimitrija Rupla, odklonil funkcijo državnega sekretarja na ministrstvu za zdravje), so prosti spisi poslanke SD pravi mačji kašelj. »O čem naj se z vami, nestrpneži, pogovarjajo? Vi ste nestrpni do istospolnih …« - to je pač samo del retorike, ki jo je Ziherl uporabil proti predsednici NSi Ljudmili Novak. Nič novega, bi lahko rekli. Vse »že videno«. O nestrpnosti danes najbolj kričijo tisti, ki so sami nestrpni. Ali pa podpirajo izzivanje »homofobov« (seveda tistih pravih, ki se ne oglašajo v medijih, pač pa vzamejo stvari v svoje roke kar na ulici), potem pa, ko pride do incidentov, jokajo in s prstom kažejo na politične nasprotnike, ki so kobajagi krivi za takšne izbruhe nestrpnosti. Sami pa so seveda nedolžne ovčke.

Nadaljevanje si lahko preberete na spletnem portalu Demokracija.si