Komentar: RAZMIŠLJANJEM IN POGOVOROM O SPREMENJENI DRUŽINI OB ROB

Deli z ostalimi Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih že kar v svojem drugem členu jasno določa: »Družina je življenjska skupnost staršev in otrok, ki zaradi koristi otrok uživa posebno varstvo.« To je torej že zdavnaj urejeno in za otroke, ki imajo starša, poskrbljeno.

Prihaja pa resnična novost. Zakonska zveza ne bo nič več skupnost moža in žene, temveč bo to skupnost dveh oseb. Kako se novost utemeljuje? Z dejstvom, da imajo tako urejeno tudi marsikje v tujini, in s »podatkom«, da je takšnih skupnosti tudi v Sloveniji »že kar nekaj« …

Še ne dve leti nazaj, v preteklih predlogih istega »novega Družinskega zakonika«, ni bilo ne duha in sluha o pričujoči novosti. Le kaj »praktičnega«, strokovno novega ali nenavadnega se je torej nenadoma zgodilo – zgolj menjava politične oblasti? Naglo povečujoča »praksa«?

Naša država bo torej elastična in bo »zadeve uredila« po zgledu drugih držav in bo z zakonodajo sledila dejanskim pojavom. Tudi dobro!

A tako naglim in tenkočutnim odzivom se lahko le čudimo. Tega namreč nismo vajeni. Skoraj sleherni posameznik lahko najde kakšen primer, kjer pa naša oblast (in stroka) nista tako prilagodljivi zgledom iz tujine in se ne odzivata na »nastanke« pojavov in razmer.

Kakšen primer? Tule:

Prvi malo »nesramen« (ali pa samo predrzen), pa vendarle: začnimo pri »najstarejši obrti«. Tudi zanjo velja, da je zakonsko »urejena« marsikje v tujini. Tudi ni koga, ki bi mislil, da v Sloveniji tovrstna praksa ne živi. Oba ista argumenta, odzivi pa različni. Ker nekdo misli, da je nekaj »prav« in drugo »narobe«? Gotovo imajo »ilegalni obrtniki« tudi otroke, ki so prikrajšani zaradi materinega ali očetovega dela »na črno«, ki ne prinaša in ne urejuje pravic iz dela in ne zagotavlja varnosti.

Drugi – preživnine. Zanimivo področje. Voziš po cesti 20 kilometrov na uro prehitro, in evo: plačilni listek … pa rubež, če ne plačaš ... ali pa v zapor. Koliko je staršev, ki svojih otrok ne preživljajo, se izmikajo plačevanju preživnin. Je torej ali ni kaznivo, če nekdo ne preživlja lastnih otrok? Nič rubeža, nič zapora ... ali pa še vse preredko. Ker gre v enem primeru za prekršek in v drugem za kaznivo dejanje? Samo zato? Ali pa morda malo tudi zato, ker v prvem primeru denar pobira država, v drugim pa naj bi prišel v roke otrokom? Kje je torej v tem primeru elastičnost in ažurnost naše oblasti, da bi ustrezno zaščitila pravice otrok? In kje v zakonodaji se kaj spreminja? Preživninska zakonodaja in preživninski sklad? Malo koristi, bodo rekli tisti, ki naj bi jim bil namenjen.

Tretji - tobak. Ali nimamo dokaj obilne »prakse«, ki se je iz lokalov zasebnikov preselila na prosto in zdaj tam, navkljub interesom lastnikov lokalov in zmrznjenih kadilcev, čaka na prilagoditev zakonodaje, ki jim bo zainteresiranim omogočila svobodno ponudbo in preselila »prakso«. Če smo res pripravljeni slediti praksi in omogočati dostojno življenje drugačnim … posebni lokali za kadilce torej!

In še: uživanje nedovoljenih substanc – mehkih drog, plače, zdravstvo, pokojninska ureditev, pa nato …

Lahko rečemo tudi kakšno na posvojitve v Sloveniji in na tisto tako proklamirano leporečje o nujnosti po stabilnosti in pripadnosti otroka v odraščanju. V posvojitve prihajajo otroci iz tujine, hkrati pa imamo nekaj sto otrok, ki so jih slovenski starši popolnoma zapustili, pa si nihče ne prizadeva za njihove posvojitve. Ker so se baje »že navadili« »začasno« živeti pri tujih ljudeh in v tuji družini (tako povedo odrasli!) in bodo menda raje ostali tujci na začasnem naslovu v pozna odrasla leta. V rejništvu najdemo namreč tudi še šestdeset let starega rejenca!

In smo pri avtoričini temi: rejništvo. Nebroj dolgoletnih argumentiranih opozoril o neustavni ureditvi sistema skozi rejniško in seveda tudi družinsko zakonodajo. Nebroj dolgoletnih predlogov za rešitve, ki bi v Ustavi deklarirano »posebno skrb« za otroke, ki ne morejo živeti pri starših, napravili res »posebno« v smislu boljšega in ne – kot je – slabšega. Obstoječa »posebna skrb« in zaradi nje »specialna zakonodaja« sta namreč v vseh segmentih očitno diskriminatorno posebni. Najprej do otrok, ker za njihovo »začasno« vzgojo in varstvo veljajo bistveno nižji in namenu neustrezni standardi, pa tudi do izvajalcev rejniške dejavnosti, ki jih nekatere zakon imenuje poklicni rejniki, pa ne smejo / ne morejo v zaposlitev, njihovo plačilo za delo pa predstavlja polovico minimalnega dohodka. Prinaša zgolj životarjenje. Kdo in kaj torej varuje pravice rejencev in kdo in kaj pravice otrok teh izvajalcev? V nebo vpijoča je tudi »posebna« brezbrižnost sistema do ne zanemarljive množice staršev, ki za svoje otroke dolgotrajno ne skrbijo ...

Predlog novega Družinskega zakonika se pomembno dotika rejništva in poskuša na novo urediti nekatere temeljne in usodne zadeve! Javnost pa kakor da je zadovoljna in kakor da so predlogi na to temo dobri … Nihče se ne vpraša, če morda rejništvo ni že zdavnaj preživeto in bi ga ravno ob tej priložnosti zlahka mogli poenotiti (in v zvezi s tem ustrezno preimenovati) z drugimi oblikami že obstoječe z odplačno pogodbo dogovorjene vzgoje in varstva pri tujih ljudeh.

Ne, ne, nekaj ni v redu. Ne, ne, nekaj je »v zraku«. Žejne nas peljejo čez vodo!

Vida Berglez

Predsednica Združenja MOČ za zaščito otrok, ki ne morejo živeti pri starših