ITALIJA DOBILA ZAVEZNIKE

Deli z ostalimi

Italija, ki je januarja letos vložila pritožbo na sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice v Strasbourgu, da križi v italijanskih šolah kršijo pravice nekatoliških družin, je te dni dobila precejšnjo pomoč. Italiji se je namreč v sporu na njeni strani v vlogi “zainteresiranih strank” pridružilo še deset evropskih držav.

Evropsko sodišče je namreč novembra lani presodilo, da Italija s razobešanjem križev v državnih šolah spodkopava versko svobodo in pravico do laičnega izobraževanja. Sodišče je tudi ugotovilo, da bi bili križi lahko moteči za učence drugih veroizpovedi in etničnih manjšin. Tožbo proti Italiji je vložila mati dveh učencev. Sodba je sprožila ogorčenje v katoliški cerkvi in italijanski politiki, javnomnenjske raziskave pa so pokazale, da razobešanje katoliških križev v šolah podpira 80 odstotkov Italijanov. Po mnenju italijanskega premiera Silvia Berlusconija sodba Evropskega sodišča za človekove pravice, ki prepoveduje izobešanje križev v učilnicah, za Italijo “ni zavezujoča”.

Italijansko pritožbo obravnava veliki senat sodišča, ki ga sestavlja pet sodnikov. V skladu z evropsko konvencijo o človekovih pravicah veliki senat lahko odloča o pritožbi, če primer sproža "resno vprašanje, ki vpliva na interpretacijo" konvencije. Evropsko sodišče za človekove pravice je namreč razsodilo popolnoma drugače kot so doslej razsojala italijanska sodišča, ki so razobešanje razpel ocenila kot zakonito in ustavno dejanje. Križi v italijanskih učilnicah pa visijo že od leta 1920, ko so jih razobesili na podlagi dveh fašističnih zakonov.

Evropsko sodišče za človekove pravice je namreč odločalo o pritožbi italijanske pritožice (primer se vodi pod oznako Lautsi v. Italy, 30814/06), ki se je leta 2006 pritožila zaradi razobešenih križev v italijanskih šolah in je trdila, da križi kršijo načela, v skladu s katerimi želi vzgojiti svoja otroka. Ko je napisala pritožbo, sta bila njena otroka stara enajst in trinajst let. Sedemčlanski senat sodišča v Strassbourgu je odločil, da so križi omejili “pravico staršev, da vzgajajo svoje otroke v skladu s svojimi prepričanji in pravico otrok, da verjamejo ali ne verjamejo”. Italijanske šole naj bi s tem kršile zapovedano “versko nevtralnost”. Odločitev sodišča so takoj zatem kritizirali v Vatikanu, kritične pa so bile tudi desne stranke. Ministrica za šolstvo v sedanji desnosredinski Berlusconijevi vladi Maria Stella Gelmini je dejala, da “nihče, niti neko ideološko motivirano evropsko sodišče ne bo uspelo v brisanju naše identitete".

Evropski center za pravo in pravičnost (ECLJ), ki je v tem primeru postal vpletena stranka oziroma ima status “prijatelja sodišča" (Amicus Curiae) skupaj z enajstimi drugimi nevladinimi organizacijami, pa je sporočil, da se povečuje pravna pomoč Italiji v “primeru križev". Prvič v zgodovini Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) se je namreč zgodilo, da deset držav istočasno intervenira v vlogi ,”tretje stranke” v postopku, o katerem se bo 30. junija začel postopek pred veliko poroto. Italijo v tem sporu tako podpirajo Armenija, Bolgarija, Ciper, Grčija, Litva, Malta, Monako, San Marino, Romunija in Ruska federacija.

Omenjenih deset od sedeminštiridesetih članic Sveta Evrope je formalno zaprosilo sodišče, da jim dopusti, da se pridružijo procesu kot “tretja stran”. Takšen status nato omogoča državam, da postanejo uradna stranka v primeru ter da sodišču predstavijo tudi svoja ustna in pismena mnenja, vse pa zahtevajo spremembo odločitve v primeru Lautsi. Nobena država in nevladna organizacija pa doslej še ni intervenirala kot “tretja stran" v podporo odločitve sodišča. Ob desetih državah ki so se tudi “uradno” postavile na stran Italije pa je še vrsta drugih držav, med njimi na primer Avstrija in Poljska kritiziralo odločitev Evropskega sodišča za človekove pravice.

“To je resnično pomemben presedan v praksi sodišča, kajti ponavadi se države članice vzdržijo intervencij ali pa intervenirajo samo, kadar ima to vpliv na njihovega državljana ali državo, tako kot dovoljujem člen 36(1). Primer Lautsi je poseben in nenavaden zato, ker deset članic pojasnjuje sodišču, kje so meje njegovega razsojanja; kakšne so meje in sposobnosti oblikovanja novih “pravil" proti volji držav članic. To bi lahko opisali kot protiutež moči," ocenjuje dr. Gregor Puppinck, direktor Evropskega centra za pravo in pravičnost.

Sicer pa se Italija sooča tudi z drugim primerom, ki odpira dileme nedosledne ločitve države in cerkve. Gre namreč za primer sodnika Luigija Tostija, ki je zavrnil delo v sodišču, ki ima na strenah razobešene križe ter je zaradi tega - izgubil delo. Sodnika čaka proces pred kasacijskim sodiščem v Rimu. Sodnik je že napovedal, da se bo v primeru, da izgubi pritožbo na italijanskih sodiščih, obrnil na Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) v Strassbourgu ter bo po možni vrnitvi na delo še naprej zavračal vodenje postopkov v dvoranah s križem, vse dokler minister za pravosodje ne bo dal odstraniti križe iz sodnih dvoran.

Sodnik Luigi Tosti opozarja, da gre v njegovem primeru “za načelo”, kajti “prisotnost križa je končno nezdružljiva s temeljnim načelom laičnosti države ter z načeli enakosti in verske svobode”. Tosti si že dolga leta prizadeva na različne načine ubraniti ta načela.

Toda zmaga agnostikov, ateistov in vseh drugih podpornikov laične države bi lahko bila ogrožena tudi na evropski ravni. Nenavadno zavezništvo večinoma krščanskih, toda različno opredeljenih držav je izjemno pomembno tudi zato, ker predstavlja primer sodelovanja katoliških in pravoslavnih držav, ki tokrat prvič tako organizirano nasprotujejo liberalni in sekularni ideologiji moderne družbe. Te države si pomagajo zato, da bi ”zaščitile svoje pravice in svoboščine ter ponovno potrdile, da imajo krščanski simboli naravno pravico, da so javno prikazani v krščanskih deželah”. Še posebej pravoslavne države ne želijo “sprejeti vsega iz zahodne moderne kulture” in prav tako ne želijo sekularizma iz prejšnjega komunističnega obdobja.

Toda kljub temu ima Evropsko sodišče za človekove pravice pravico da uporablja ter interpretira Evropsko konvencijo o človekovih pravicah. Po oceni dr. Gregorja Puppincka, ki je tudi član “Skupine strokovnjakov za reformo sodišča”, gre za nadaljevanje “Deklaracije iz Interlakna”, kjer je 47 držav vztrajalo na podrejeni vlogi sodišča pri uporabi konvencije. Deklarcija iz Interlakna je bila že ocenjena kot odgovor na novembrsko odločitev sodišča, ki so jo mnoge države videle kot poseg v lastno suverenost. “Laičnost” oziroma “sekularnost” sta seveda besedi, ki ju v Evropski konvenciji za človekove pravice ni mogoče najti, toda to ne velja tudi za „enakopravnost” in prepoved diskriminacije - nasprotniki sodbe v primeru „Lautsi” pa bodo vsekakor imeli še velike težave pri dokazovanju, zakaj bi „večina” v javnih šolah in drugih javnih institucijah smela imeti več pravic kot verske manjšine.

Deloma povzeto po spletnem portalu Mladina.si.