KOMENTAR DR. HUBERTA POŽARNIKA: DRUŽINA KOT IDEOLOŠKI KONSTRUKT?

Deli z ostalimi

Že to je težko zajeti v črke zakona, tako da bi bilo vsem zadoščeno. Še bolj zapletena postane situacija, če pomislimo na različnost navad, nazorov in pričakovanj partnerjev. Posebno še danes, v času naraščajoče individualizacije, ki ruši veliko tega, kar je veljalo še do nedavnega za naravno in zato normalno.

Nekaterim zahtevam gejev in lezbijk ter njihovih somišljenikov ni mogoče oporekati. Tako na primer zares ni dokazov, da je nekdo zgolj zaradi svoje drugačne spolne usmerjenosti duševno bolan, moten ali kako drugače problematičen. Seveda velja tudi za homoseksualce isto kot za heteroseksualce – in sicer, da spolna usmerjenost pred tem nikogar tudi ne varuje. Avšasto, šemasto in neokusno vedenje udeležencev raznih »parad ljubezni« to le potrjuje. Kdor misli, da te »parade« večajo naklonjenost ali vsaj strpnost heteroseksualne večine do spolno drugače usmerjenih, je še v hudi zmoti. Celo večina homoseksualcev se sramuje tega, čemur smo na teh ekshibicionističnih nastopih priča. Prav tako malo stvari govori proti predlogu pravne izenačitve istospolne z različnospolno zakonsko zvezo, saj zakonodajalec nikjer na svetu ne povezuje pravice do sklenitve zakonske zveze z možnostjo ali obveznostjo zakoncev, roditi otroke.

Bolj problematična je vsekakor njihova zahteva po pravni možnosti homoseksualnih zakoncev posvojiti otroka, posebno še, če nobeden izmed njiju ni biološki starš. Na voljo so namreč izsledki raziskav, ki kažejo, da se istospolni zakonci v povprečju dosti prej razvežejo kot heteroseksualni, nadalje, da je v istospolnih zakonih praviloma več nasilja, depresij in samomorov, pa tudi to, da doživijo otroci, ki odraščajo v istospolni skupnosti, več bolečih življenjskih izkušenj kot njihovi vrstniki iz »normalnih« družin. Nobena skrivnost tudi ni, da otroci v istospolni starševski skupnosti čutijo večjo zmedo svoje spolne identitete in da se pozneje v življenju bolj pogosto nagibajo k spolni promiskuiteti in homoseksualnosti kot njihovi vrstniki, ki odraščajo v heteroseksualnih zakonih. Ne držijo trditve, da tisti, ki navajajo te izsledke, podatke trgajo iz konteksta, jih nedopustno posplošujejo, selektivno izbirajo raziskave in omenjajo samo tiste, ki jim gredo v prid. Prav tako ni dokazov za trditev, da poteka socializacija otrok v homoseksualnih zakonskih zvezah enako, kot v skupnosti otroka z očetom in materjo ali da je večina osebnih in medosebnih problemov gejev, lezbijk in njihovih posvojenih otrok le posledica pritiskov socialnega okolja nanje. Še manj drži seveda trditev, da vodi tiste, ki nasprotujejo možnosti posvojitve, zgolj strah pred lastno spolnostjo in spolno usmeritvijo, njihovi argumenti pa so iracionalni. Interes za podzavestne vzgibe drugih je sam po sebi legitimen. Vendar mora tisti, ki ga zanimajo, opraviti tudi – in najprej – kritično analizo tega, kaj njega žene. In končno je problematično, da mnogi zagovorniki ne zahtevajo le prilagoditve družinske zakonodaje »novim razmeram«, pač pa zahtevajo take spremembe, ki spodbujajo spreminjanje razmer. V to smer gre med drugim njihovo razglašanje družine zgolj za kulturno pogojeno tvorbo ali celo za ideološki konstrukt, zaradi česar je povzdigovanje njene vrednosti za družinske člane in državo močno pretirano. Take ideje smo lahko slišali od udeležencev nedavne okrogle mize, ki jo je organizirala slovenska liberalna akademija.

Sedanja oblika družine resda ne zagotavlja otrokom srečnega otroštva, vendar je verjetnost takega otroštva v istospolnih zakonskih skupnostih običajno manjša; podobno kot tudi v enostarševskih družinah. V zmoti so zato tudi tisti, ki trdijo, da je zavzemanje za družino kot skupnost očeta, matere in otrok, zgolj posledica »v slovenski družbi ukoreninjenih predsodkov«, po katerih je vsaka drugačnost problematična.

Veliko vprašanje je, ali je možen ploden dialog, kadar so razpravljalci tako vsaksebi. Tolažilno je edino to, da bo tudi v primeru, če bo predlog zakona sprejet, le malo otrok danih v posvojitev istospolnim partnerjem. Če nič drugega, že zato, ker je na voljo za posvojitev relativno malo otrok, majhen pa bo tudi odstotek istospolnih zakoncev, ki bo želel posvojiti otroka. Večini gejev in lezbijk gre bolj za pravico do tega kot za željo do tega.

dr. Hubert Požarnik

Dr. Požarnik je psiholog, psihiater, publicist in nekdanji poslanec.

Vir: Spletna stran casnik.si. Gre za nov spletni medij, ki odpira slovenski medijski prostor avtorjem in komentatorjem tako konzervativnih in katoliških kot klasično liberalnih nazorov.