13.05.2010

POLIGAMIJA BURI DUHOVE V FRANCIJI

Pretekli mesec so v francoskem mestu Nantes kaznovali islamsko žensko, ker si je med vožnjo avtomobila nadevala islamsko naglavno ruto. A to novico je popolnoma zasenčilo odkritje, da ima njen mož še tri druge žene, kar je v Franciji sprožilo resne polemike o vprašanju poligamije.

Deli z ostalimi

Omenjeni dogodek je ponovno odprl vročo debato o zaskrbljujočem staranju evropskega prebivalstva in zmanjševanju njegove natalitete na eni strani ter o rasti imigrantske muslimanske populacije, ki živi po običajih, nezdružljivih z obstoječo evropsko zakonodajo, na drugi.

Na pomisleke o domnevni poligamiji je mož omenjene žene, Lies Hebbadj, odgovoril, da živi v skladu z modernimi francoskimi načeli, saj nima štirih žena, ampak eno ženo in tri ljubimke, s katerimi ima skupno 12 otrok. Imeti ljubico poleg zakonite žene pa v Franciji ni prepovedano.

Pristojni organi sedaj preiskujejo, ali je Hebbadj res legalno poročen le z eno ženo ali z večimi in ali se s prevaro morda ne okorišča le njihovega imetja. Če ugotovijo, da prakticira poligamijo, mu grozi odvzem francoskega državljanstva.

Vprašanje poligamije je po mnenju mnogih aktivistov, ki se borijo za pravice žensk, resnejše, kot se zdi na prvi pogled. V poligamnih skupnostih so namreč pogosto izkoriščane in potrebujejo zaščito. V to je prepričan tudi Jean-Marie Ballo, ustanovitelj skupine Nouveaux Pas, ki pomaga ženskam pobegniti iz poligamnih situacij. Ballo je kot sin malijskih priseljencev, čigar oče in ded sta poligamijo prakticirala, odnose v takšni družini izkusil na lastni koži. Po njegovih besedah muslimanski moški v Evropi poligamijo prakticirajo predvsem zaradi denarja, saj država njihove "žene" dojema kot matere samohranilke in jim podeljuje socialno pomoč. Poleg tega Ballo opozarja še na številne konflikte in katastrofalne higienske pogoje, v katerih te družine navadno živijo. Otrokom gre tudi slabo v šoli, saj doma nimajo urejenih pogojev in prostora za učenje.

Francija je s petimi milijoni muslimanov - večino predstavljajo priseljenci iz afriških držav - država z najštevilčnejšim islamskim prebivalstvom v Evropi. Od teh naj bi po podatkih Nacionalne posvetovalne komisije za človekove pravice iz leta 2006 v poligamnih skupnostih vključno z otroki živelo vsaj 180.000 ljudi, čeprav je tam poligamija že od leta 1993 izrecno prepovedana.

Medtem ko je predsednik Sarkozy dejal, da želi Francijo ponovno vrniti k »temeljnim vrednotam«, je država v celoti sprejela socialno in seksualno revolucijo, ki se je sprožila po l. 1960. Vse bolj se na račun skupnih moralnih vrednot poudarja "pluralnost" in moralna "raznolikost", ki puščata državne voditelje v brezizhodnem položaju, ko skušajo zaustaviti družbeni kolaps in kulturni boj.

Primer Liesa Hebbadja in njegovo izenačevanje poligamije z zakonsko nezvestobo postavlja številna vprašanja tudi pred nas. Ko si prizadevamo za novo družinsko zakonodajo in se pojavljajo pobude, da bi uvedli tudi poligamne oz. poliamorne zakonske zveze, bi bil na mestu razmislek o naravi poligamne in monogamne skupnosti in njune primernosti za človeka in družbo. Ali je vseeno, kakšno zakonsko zvezo priznava država in katere ideale postavlja pred svoje državljane? Zakaj je zvestoba eni osebi že več tisoč let naše civilizacije neločljiva prvina zakonske zveze? Kakšna je dejanska razlika med poligamijo in zakonsko nezvestobo? ...

S poskusom spreminjanja definicije zakonske zveze vprašanje poligamije stoji tudi pred našimi vrati in zahteva svoj odgovor.

Vir: http://www.lifesitenews.com/ldn/2010/may/10050401.html