VREDNOTE V OČEH ŽENE, MATERE, PISATELJICE... INVALIDKE

Deli z ostalimi VREDNOTE V NAŠEM ŽIVLJENJU

Sem invalidka in bolnica in zadnje tri leta sama skoraj že nisem mogla kaj narediti ali pisati. Že več kot dve desetletji sem odvisna od tuje pomoči. Z zgodbami svojega življenja in v knjigah opisanimi izkušnjami pa želim pomagati ljudem v stiski, ko ne najdejo izhoda iz raznih težkih življenjskih preizkušenj.

Po dolgem času sem se čutila dovolj močno in začutila veliko željo sesti za računalnik in pisati. V neprespani noči sem razmišljala in se spominjala svojega otroštva in vse lepote družinske sreče, ki je nekoč bila, danes pa so te vrednote samo še moji spomini in želja, da bi zopet oživele.

Spominjam se, koliko sreče in ljubezni je bilo v naši družini. Lačni nismo bili, kaj drugega pa že ni bilo. Toda imela sem očeta in mamo, ki sta se neizmerno ljubila, kar smo občutili tudi otroci. Kje je še danes kakšen oče, ki bi, ves utrujen od celodnevnega dela na kmetiji, v poletnih večerih pogrnil odejo na travo pred kozolcem in legel s štirimi radovednimi in razigranimi otroki, ki so bili polnih ust vprašanj. Nikoli se ni naveličal odgovarjati. Včasih je že mama poklicala očeta, naj vendar gre počivat, saj bo kmalu jutro. Največkrat se ji je nasmehnil in odgovoril: »Veš, draga žena, otroci bodo tako hitro zrasli, pa ne bodo imeli nobenega lepega spomina na otroška leta, nimam drugega kot to, da sem z njimi, da jih imam rad, tako, da to čutijo. Pridi še ti! Veliko noči bo še ostalo za spanje, ko nama bodo otroci odrasli.« Mama je malo pogodrnjala in se nam pridružila. To so bili prečudoviti večeri in nikoli jih ne bom pozabila.

Ko sva si z možem ustvarjala družino, je bila moja želja, da bi tudi midva najinima otrokoma pustila lepe spomine, polne čiste ljubezni. Toda po nekaj letih nam je bolezen to onemogočila. Vendar v našem domu ljubezen še vedno domuje. Če je ne bi bilo, tudi naše družine ne bilo več.

Politiki govorijo o krizi. Postavlja se mi vprašanje: Kdaj pa ni bilo krize? Kdaj je bilo vsega dovolj? Vendar smo in ljudje so preživeli. Danes je veliko ljudi brezposelnih in v resni finančni stiski. Po drugi strani pa drugi ljudje gledajo le na to, kje in kako bi več zaslužili, da bi imeli več kot sosed, več, kot potrebujejo. Pa četudi z goljufijo. Ta potreba in želja po pretiranem imetju in uživanju v dobrinah je človeka spravila v depresivni strah; nimajo notranjega miru, ki je najbolj pomemben za srečno družinsko življenje. V vsem tem bogastvu se čutijo osamljene in razočarane. Ob tem nastane kriza vrednot ljubezni in dobrote ter vseh vrednot srečne družine, ki je temeljna celica vsakega naroda.

Ženske se sedaj pogosto odločajo za otroka, ko so že v letih. Ker so zaposlene, nimajo več potrpljenja, da bi otroka tudi same vzgajale: saj so za to jasli, vrtec, šola, internati. Vse te ustanove pa dajo otrokom le izobrazbo, jim dajo jesti, skrbijo za čistočo, starša pa vse to plačata. In to je današnja starševska ljubezen do otroka, ko mislijo, da mu z zagotovitvijo materialnih dobrin nudijo vse. Potem pride do ločitve staršev, ko brez slabe vesti odideta na sodišče in si sebično razdelita premoženje in otroke, kot da so predmeti, ne pa živa bitja.

Otroci vendar potrebujejo ljubezen očeta in mame ter njuno dobro vzgojo, ki naj bi temeljila predvsem na dobrem zgledu ter vsakokratnem pravilnem odreagiranju ob otrokovem izbruhu. Otrok ne sme biti prizadet ali imeti občutka manjvrednosti. Starši morajo prevzeti odgovornost zase in ne pričakovati od otroka, da bo on prevzel odgovornost za njihovo počutje. Dati mu morajo vedeti, da ga imajo radi. Otroci bodo spoznali postavljene meje staršev, ko jih bodo prestopili. Vzgoja matere in očeta se v svoji naravi razlikuje in otroci za zdravo rast in poznejšo odgovorno osebnost potrebujejo oba. V naših družinah se močno kaže nemoč za vzgojo mladih generacij v vrednotah, ki izhajajo iz vere. Zaradi tega med mladimi izginja občutek za greh, kar ustvarja moralno razpuščenost. O tem pričajo zunajzakonske skupnosti, ker ni več družinske vrednote, da je zakon sveta stvar. O tem priča veliko številov splavov, ker življenje ni več vrednota. Ne morem si predstavljati življenja in zdrave rasti otroka v istospolni družini, kjer ni čiste in prave naravne ljubezni. In to hoče država uzakoniti!? Koliko pa je urejenih zakonov, ki ne morejo imeti otrok, in že dolga leta čakajo na posvojitev.

Tudi dedki in babice niso več, kot so bili včasih, ko so sprejemali odgovornost in z zgledom mladi rod opogumljali za zakonsko in družinsko življenje. Nekateri so še v službi in bodo morali delati še dalj časa, kot se o tem sedaj govori. Kje je tu vrednota spoštovanja, razumevanja, ko od starejših delavcev zahtevajo visoko delovno storilnost, ko so vendar že izčrpani. Ne razumem politikov, ki vztrajajo, da bi morali delati tako rekoč do smrti.

Na drugi strani pa mladi ljudje ne vedo, kaj bi počeli sami s sabo. Nimajo samospoštovanja niti spoštovanja do starejših, saj doma nimajo pravega zgleda, šola pa jih vsega tega ne more naučiti. Mnogi so z diplomo v žepu še vedno v breme staršem, ker ne dobijo službe. Tako imajo preveč časa in počno stvari, ki jih ovirajo pri osamosvajanju, da bi zaživeli zdravo in veselo. Pa se sprašujemo, kdaj bodo odrasli in postali odgovorni, kdaj si bodo ustvarili družine in zaživeli novo življenje?!

Človekove vrednote pa se ponekod vendarle prebujajo z ustanovitvijo župnijskih vrtcev in drugih šol, kakor tudi župnijskih domov za ostarele.

V neki reviji sem prebrala: »Pred tridesetimi leti je bilo sramotno živeti na koruzi, petnajst let nazaj je bilo sramotno biti homoseksualec, danes vse to postaja ''normalno'' in celo vrednota za nekatere! Lahko pričakujemo, da bo, če bo šlo tako naprej, postala tudi pedofilija ''normalna''. Kmalu bodo ljudje rekli, da če ima kdo takšno nagnjenje, zakaj mu ne bi ugodili. Sicer pa se to že sedaj dogaja na Tajskem, kjer je razširjen tako imenovani ''seks turizem'', v katerem so udeležene in izkoriščane mladoletnice.« Smo mi tudi na tej poti?!

Še veliko je človeških vrednot, ki bi jih bilo nujno potrebno obnoviti in ohraniti. Politiki kričijo, da je svetovna gospodarska, finančna in socialna kriza, vendar glede tega ničesar ne ukrenejo, ampak si samo polena mečejo pod noge. Mislim, da se iz te krize svet ne bo rešil prej, dokler ne bo pričel reševati hude moralne krize, in to začenši na vrhu! Potem ne dvomim, da bodo vrednote naravne družine ponovno vzcvetele in se prebudile iz mrzle, temačne zime, v kateri smo sedaj.

Janja Blatnik