PSIHOANALITIČNI PROTIARGUMENTI PREDLOGU DRUŽINSKEGA ZAKONIKA

Deli z ostalimi

V njem Vodeb izpodbija strokovnost "meta-raziskave" avtorjev Stacey in Biblarza, na katero se sklicujejo zagovorniki zakonika, ki naj bi ugotavljala, da spol staršev na otroka ne vpliva. To je po njegovem mnenju nemogoče ugotoviti že samo zato, ker bi se škoda, ki jo bi takšna družina pustila v otrokovem doživljanju sveta in ljudi okoli sebe, pokazala šele v njegovi odraslosti ...

Celotni zapis si lahko preberete spodaj ali pa na avtorjevem blogu.

POSVOJITVENI PROTIARGUMENT – IV. DEL

Dr. Ivan Svetlik, minister za delo, družino in socialne zadeve, je pri kontekstu prve obravnave Družinskega zakonika (torek, 2. 3. 2010) v Državnem zboru rekel: “Namen novega zakonika je zaščititi interese in koristi vseh otrok, ne glede na to, v kakšnem tipu družine živijo. Pri tem ne bomo delali nikakršnih razlik.” Ta izjava je svojevrsten paradoks. Kako je lahko namen novega družinskega zakonika, da zaščiti interese in korist »vseh« otrok, torej tudi tistih, ki jih naj bi posvajali geji in lezbijke, če pa otrok v družini z istospolnima staršema ne more »pravilno« (klasično in družbeno produktivno, lahko bi rekli tudi normalno) razrešiti t. i. Ojdipovega kompleksa? To je mogoče izključno z moškim očetom in žensko mamo. Če Svetlik misli na tiste otroke, ki že sedaj živijo v takšnih skupnostih, žrtvoval pa bi na ta račun vse prihodnje rodove (nekaterih) posvojencev, potem preprosto ne ve, da je mogoče sedanje »diskriminirane« otroke »reševati« na konceptualno popolnoma drugačen način. Kakorkoli obračamo stvari: pravilno razrešen oz. »iztečen« »Ojdip« je pogoj za oblikovanje trdne in moralno odgovorne osebnosti, ki ne bo imela psihičnih in socialno-prilagoditvenih ter libidinalnih (seksualno-partnerskih) težav v odraslosti. Država ne sme biti kriva – beri: z zakonodajo si ne sme »privoščiti« – da bodo njeni državljani imeli v odraslosti psihične in »prilagoditvene« probleme zaradi državne zakonodaje. Posvojenec – torej človek, ki bo zaradi državne zakonodaje doživljal življenjsko kalvarijo, v nesrečo pa bo spravljal še kopico ljudi okrog sebe – bo lahko nekoč svojo državo tožil – tako kot Slovenijo na Evropskem sodišču toži »bivša« rejenka Neira Mikič, ki je bila ravno zaradi »neposrečene« družinske zakonodaje (členov, ki govorijo o rejništvu), prikrajšana za doživljanje ljubezni s strani staršev, predvsem mame.

Levim agitatorjem gre Civilna iniciativa z Alešem Primcem sicer na živce, toda resničen problem imajo z Vodebovimi tehtnimi oz. strokovnimi protiargumenti. Zato ni čudno, da se vse gejevsko-feministično kolesje sedaj suče okrog t. i. »raziskav«, ki naj bi (domnevno) potrjevale, da so otroci, ki so zrasli v gejevskih ali lezbičnih družinah, čisto normalni. Na FDV, FF in FSD so feministke in geji sprožili alarm zaradi psihoanalitičnih oz. freudovskih protiargumentov, ki so vezani na problem razrešitve Ojdipovega kompleksa in posledično tvorjenja močnega Nadjaza.

Ko je ta »nadležni Vodeb« nenapovedano prekrižal račune Mitji Blažiču v »njegovem« Cafe Open, kjer je skušal z dr. Matjažem Lunačkom obračunati s »samooklicanim« psihoanalitikom Romanom Vodebom, se je dotični Roman Vodeb (sicer dvojni magister – oba magisterija pa sta bila v osnovi vezana na psihoanalizo) pojavil v »sršenjem gnezdu« – in se pomeril »ena na ena« s svojim profesorjem, sicer psihiatrom in psihoterapevtom, tudi freudovcem, Matjažem Lunačkom.

Sedaj bom dikcijo pretvoril v prvo osebo ednine. Ko je Mitja Blažič na okrogli mizi prebral moje protiargumente, se je Lunaček z menoj, mojimi psihoanalitičnimi dikcijami, sicer strinjal. Podprl je moje ortodoksno psihoanalitično razmišljanje, vezano na Ojdipov kompleks – (čisto) na koncu pa vendarle paradoksalno dejal, da ne vidi nobenega problema, če bi otroke posvajali tudi geji in lezbijke. Dejal je namreč, da imajo tudi vsi njegovi pacienti probleme z »Ojdipom« in da bodo (gejevsko ali lezbično) posvojeni otroci imeli pač nerazrešen Ojdipov kompleks, ampak ne bodo edini … Ni pa pomislil, da bi država lahko oz. morala sprejeti tak zakonik, da bi vsak posvojen otrok imel možnost razrešiti svojega »Ojdipa« v posvojiteljski družini z različnospolnima (krušnima) staršema. To je velika napaka v Lunačkovem logično-analitičnem sklepanju. In te napake se zavedajo vsi gejevsko-feministični aktivisti oz. (ultra)liberalni lobiji, ki jim sicer pripada tudi Lunaček. Aktivirali so tudi »svoje« pravnike, bolje rečeno pravnice. Ravno pravnica Barbara Rajgelj je »priznala«, da so strokovnjaki (psihologi in sociologi) tisti, ki naj se odločijo, kaj je »zdravo« za otroka. Ravno Rajgljeva je poudarila, da je »pravica otroka, da ima starše« in ne pravica (potencialnih krušnih) staršev, da posvojijo otoka. Pravna dikcija bi se v resnici morala glasiti, da je »pravica otroka, da ima različnospolne starše«.

Vsi ti »vodebovski« protiargumenti so pahnili geje in feministke v dodatno iskanje raziskav, ki bi pokazale oz. »dokazale«, da z otroki, ki prihajajo iz istospolnih družin, ni nič narobe, da so čisto normalni. In sedaj jih bom sesuval še na tej ravni – ker pač vem, da ne morejo dokazati nekaj, kar se v osnovi ne da dokazati oz. kar absurdno in paradoksalno dokazati na način, kot si domišljajo, da je to mogoče. Po mojem mnenju je v teh zagatnih dokazovalnih kontekstih edini relevanten psihoanalitični diskurz. V dialogu z Lunačkom bi bil osebno pripravljen »dokazati«, zakaj so »sporne« posvojitve resnično sporne. Kakšen drug psihiater – npr. Ziherl ali Čebašek-Travnikova – psihoanalitičnemu diskurzu pač ne sledita, ker nimata znanja, in zato se opirata na »najnovejše raziskave«.

Ravno »najnovejša meta-analiza« Judith Stacey in Timothyja J. Biblarza (februarja 2010) nadgrajuje njune meta-analize iz leta 2001. Takrat sta na osnovi 21 študij, ki so – tako se hvalita – ustrezale »visokim metodološkim merilom«, »ugotavljala« (ne vesta pa, da je koncept ugotovitve in spoznanje v tem »mehkem« kontekstu konstitutivno nemogoč), da spolna usmerjenost staršev nima ključnega vpliva na otrokovo dobrobit v družini, v kateri odrašča. Popolnoma sem prepričan, da bi vsako od takratni 21-ih študij sesul že zaradi določenih metodoloških napak ter napak v sklepanju in posploševanju. Že dikciji, da »spolna usmerjenost staršev nima ključnega vpliva na otrokovo dobrobit v družini« je mogoče oporekati. Namreč: kaj pomeni »dobrobit v družini«? Otrok ima res lahko dve ljubeči mamici ali dva ljubeča očka, vsak dan toplo posteljo, hrano, obleko in še kaj luksuznega. Celo otroštvo je tak otrok lahko srečen, četudi rahlo stigmatiziran … Toda to še zdaleč – bolje rečeno sploh – ne pomeni, da bo imel tak otrok tudi srečno genitalno fazo psihoseksualnega razvoja (libida), torej srečno odraslost! Skozi psihoanalizo se da argumentirano in legitimno trditi, da se bo takšnemu posvojencu ali posvojenki (šele) v odraslosti »zalomilo«. »Bumerang« bo takšnega človeka (posvojenca) zadel šele v odraslosti – in to ravno v kontekstu njegovega »specifično« doživetega otroštva oz. celega libidinalnega oz. t. i. ojdipalnega trikotnika (mati-oče-otrok).

Zame je paradoksalno, da nekdo, ki se loteva nekaj raziskovat, najprej v svoji glavi ne opravi nekaj (psihoanalitičnih) sklepanj. Omenjena raziskovalce sta se obnašala, kot da Freud ni živel, niti ni imel naslednikov, ki so proučevali ravno psihični razvoj otroka v (primarni) družini (kultna Melanie Klein in njen učenec Winnicott sta med najpomembnejšimi). Judith Stacey in Timothyja J. Biblarza je zanimalo, ali spol starša vpliva na vzgojo in odraščanje otrok. Zato sta pregledala 81 raziskav (33 raziskav se je ukvarjalo z družinami z dvema staršema. Večinoma je šlo za primerjave med nuklearno hetero-družino z lezbičnimi družinami z dvema mamama. Gejevske družina z dvema (moškima) očetoma pač niso tako pogoste kot lezbične družine. 48 študij pa se je ukvarjalo z enostarševskimi družinami. Menda sta imela »velike apetite«, torej željo in ambicijo, da bi preverila ugotovitve raziskave Louise B. Silverstein in Carla F. Auerbacha iz leta 1999, ki je »pokazala«, da uspešno starševstvo ni odvisno od spola posameznika in da otroci ne potrebujejo nujno očeta in matere (starša dveh nasprotnih spolov), pač pa je lahko uspešna kakršnakoli kombinacija spolov staršev. Ta »ugotovitev« je iz psihoanalitičnega vidika absurdna – sploh pa se zdi nemogoče, da bi se to dalo kakorkoli »znanstveno ugotavljati« oz. dokazati.

Judith Stacey in Timothy J. Biblarz sta namreč (očitno malce nezavedno motivirano) »ugotovila«, da raziskave, ki jih nekateri (v Ameriki so to povečini republikanski privrženci oz. krščanski konzervativci) navajajo v podporo trditvi, da otrok potrebuje očeta in mater, »menda« niso raziskovale vprašanja vpliva spola staršev na vzgojo, pač pa so primerjale dvostarševske družine z enostarševskimi družinami ali dvostarševske družine s t. i. reorganiziranimi družinami. Nobena od študij, ki jih krščansko-republikanski krogi v ZDA uporabljajo, da bi dokazali, da otrok potrebuje očeta in mater, ne pa dveh očetov ali dveh mam, ni primerjala nuklearnih heteroseksualnih družin z istospolnimi družinami. Omenjeni tandem pa je pregledal prav tovrstne raziskave – tiste, ki so primerjale načrtovane lezbične družine (torej družine, ki niso nastale kot oblika reorganizirane družine) s heteroseksualnimi družinami. Analizirala pa sta tudi raziskave, ki primerjajo enostarševske družine z očetom in enostarševske družine z materjo. Primerjave so pokazale minimalne razlike, ki se odražajo na osnovi forme družine. Moja replika se na tej točki glasi: nobena primerjava ne more nič dokončnega pokazati, ker pač noben otrok še ni preživel kakšno desetletje ali dve v dobi odraslosti. Metodologija pa je sploh sporna. Nihče od teh otrok se (še) ni znašel na psihoanalitičnem kavču, kjer bi mu kakšen psihoanalitik detektiral psihične vozle, ki so se mu naselili v otroštvu v strukturo njegove duševnosti. Nobeno življenje in detajlna specifika v osebnostni (psihični) strukturi se doslej ni (psiho)analizirala. Kakršnekoli »ugotovitve« v smer »normalnosti« posvojencev so domala nemogoče – vsaj za zdaj in po takšni metodologiji, kot si jo zamišljajo nekateri, na socioloških univerzah šolani, raziskovalci.

Vendarle pa sta »raziskovalca« primerjave med hetero in homo družinami opravila in drznila sta si reči, da sta »ugotovila« oz. da je »raziskava« oz. analiza nekaj vendarle »pokazala«. Res je, da so na podlagi njunih »raziskav« in analiz vendarle mogoči rahli nagibi v razmišljanju in sklepanju, nikakor pa ne spoznanja in ugotovitve ali celo (zadnje) resnice. »Raziskovalca« sta si vendarle drznila posplošeno izreči nekaj, kar sta »ugotovila« že v meta-analizi leta 2001 – torej, da so razlike med heteroseksualnimi in istospolnimi družinami majhne. Jasno – lezbični in gejevski pari (in njihovi otroci) vsak dan jedo, spijo, občasno seksajo in vodijo otroke v vrtec in šolo, hodijo na dopust, imajo hobije, se prepirajo … Banalno sta »ugotovila« npr.: da so lezbične družine na splošno bolj enakopravne, ko gre za delitev gospodinjskih in podobnih opravil. Kaj takega bi brez raziskave »ugotovil«, ker bi pač logično sklepal, tudi kakšen razmišljujoč otrok v osnovni šoli. Absurdno pa je izreči oz. »ugotoviti«, da »ena oblika ene ali druge družine bistveno ne vpliva na razvoj otroka«. To je preprosto nemogoče, ker nista imela časovnega stroja, da bi šla v prihodnost preverjat življenje in osebnostne oz. psihološke specifike njihovih (tudi posvojenih) otrok. Problematično je namreč razreševanje Ojdipovega kompleksa (in tvorjenje Nadjaza) ter vračanje potlačitev iz tistega časa ter na Ojdipov in/oz. kastracijski kompleks vezane »dogodivščine« v odraslosti (partnerske oz. družinske ter seksualne).

Evo, še ene banalne »ugotovitve«, na katero se sklicujejo slovenski agitatorji nove družinske zakonodaje: raziskave, ki so primerjale enostarševske družine, ugotavljajo določene (manjše) razlike v tem, da so matere ponavadi boljše pri vzpostavljanju nadzora nad otrokom, več časa investirajo vanj in podobno. Moja replika se glasi: spola sta vendarle različna, imata tudi različne simbolne procese, ker je anatomija genitalij med spoloma različna, različne so (kastracijske oz. ojdipalne, torej seksualne) potlačitve in celotno nezavedno míslenje. Jasno je, da imajo moški kot očetje drugačen odnos do (svojih in/oz./ali posvojenih) otrok kot ženske mamice. To vedo že otroci. In če neka »raziskava« ugotavlja »manjše razlike« v nadzorovalni »posesivnosti« mater, je freudovska replika lahko takale: »Jasno je, da je materinstvo drugače koncipirano kot očetovstvo – (žensko) materinstvo je pač koncipirano (tudi) na želji oz. zavidanju penisa. Otrok je za žensko simbolni nadomestek za (na njenem telesu) manjkajoči penis.«

Slovenski gejevsko-feministični aktivisti ter agitatorji »za« novo družinsko zakonodajo so si doslej prilastili, bolje rečeno prikrojili, veliko raziskav. Raziskava Timothyja J. Biblarza in Judith Stacey je raziskava, ki v resnici nič odločilnega ne pove (za slovensko dilemo o posvojitvah). Za Timothyja J. Biblarza se ve, da je leta 2002 (kot soavtor) napisal knjigo »Na kakšen način so družine še vedno pomembne« (How Families Still Matter), kjer posredno skuša vpeljati redefinicijo družine – posredno namreč vpeljuje tudi enostarševske »družine«, ki bi jim lahko zagovorniki pri nas lahko rekli »razdrte« ali »nepopolne« družine. V ZDA so dejansko problematične ločitve. Profeministični trend v ZDA (močan je v demokratskih lobijih), tako kot pri nas, skuša te tipe razdrtih družin predstaviti kot normalne družine, zato se tudi v ZDA, tako kot pri nas, (ideološko) trudi redefinirati družine. Tudi v ZDA se republikanci, na podoben način kot pri nas desničarji oz. krščanski konzervativci, zavzemajo za svetost tradicionalne družine. Timothy J. Biblarz in sociologinja Judith Stacey, ki je tudi znana ameriška feministka, sta demokratsko ideološko usmerjena – tudi v svojih raziskavah in aktivizmu. Judith Stacey se (bolj kot Timothy J. Biblarz) skozi svoj aktivizem bori za pravice gejev in lezbijk v ZDA na tak način, kot to počne pri nas FF-jevka Milica Antić-Gaber ali FDV-jevka Alenka Švab. Zato ni fer, da si levica sposoja njene oz. njune ter podobne pristranske »raziskave«. Vse tovrstne raziskave namreč niso neodvisne, saj so večinoma tiho motivirane s strani gejevsko-feminističnih lobijev. Geji in lezbijke oz. feministke so nemalokrat tudi sami avtorji teh »znanstvenih« raziskav.

Kakorkoli že, Timothy J. Biblarz in Judith Stacey na osnovi meta-analize 81 raziskav zaključujeta, da je spol trivialen (beri: izmuzljiva in nepomembna kategorija), neodločujoči faktor, ki ne vpliva na »kakovost« opravljanja starševske vloge. »Kakovost«? Ali je mogoče kakovost definirati? Jasno je, da znajo geji in lezbijke kuhati in varovati otroke ter jim zagotoviti socialno varnost in tudi ljubezen. Toda v otrokovi psihični realnosti še kako šteje tudi falični razvojni kontekst, torej ojdipalna faza ter zakonitosti tvorjenja Nadjaza, ki temelji na kastracijskem kompleksu. Geji in lezbijke kot starši ne morejo ponuditi posvojenim (ali pa »umetno« spočetim) otrokom teh ojdipalnih dispozicij, ker so pač njihove genitalije iste. Jasno je, da sta dva starša (ne glede na spol), ki dobro opravljata svojo vlogo (da se »ukvarjata« z otrokom), boljša kot en starš. In jasno je, da tudi en starš otroku lahko zagotovi marsikaj od tistega, kar otrok nujno rabi. Toda deficit enega od staršev vendarle ostaja vgraviran v osebnostno strukturo tistih otrok, ki so odraščali v enostarševski družini. Saj ne gre za to, da bo tak otrok bolan, torej psihotičen. Imel pa bo specifike oz. osebnostne (psihične) vozle, zaradi katerih bo (šele) v odraslosti trpel, in trpel bo še kdo drug okrog njega (npr. partner(ji) in njihovi otroci – ko se bodo od partnerjev ločevali). (Feministke – same po večini ločene – ob tem seveda alergično »norijo« – v smislu: »Kaj pa je narobe z ločenimi oz. enostarševskimi družinami!?«) Država pa bi z ustrezno družinsko zakonodajo marsikakšno trpljenje lahko preprečila – in to v dobro otrok, torej, da otroci ne bi v odraslosti trpeli. Kajti šele v odraslosti se jim bo »ponesrečeno« uveljavljalo oz. transferiralo otroštvo iz primarne družine. V tem družbenem trenutku država s svojo raznorazno zakonodajo pač ne more ukazati, da se starši ne smejo ločiti ali kregati med seboj, ali pijančevati (tudi s protialkoholnim zakonom ne) – kar bi bilo sicer dobro za otroke. Toda hkrati država tudi ne sme sprejeti takšne zakonodaje, ki bo sistemsko in izhodiščno hendikepirala (prikrajšala za možnost normalne razrešitve Ojdipovega kompleksa) tiste otroke, ki bi jih radi posvojili geji in lezbijke. Kako bo država (njen kaznovalno-pravni aparat) obravnavala tiste državljane, ki bodo zaradi šibkega Nadjaza (ki jim ga ta ista država ni pomagal zgraditi s tem, ko jim bi omogočila starša (posvojitelja) različnega spola) kršili zakone in morda pristali v zaporu, mi tudi ni jasno. Iz psihoanalize je znano, da dečkova vest (ki peče, torej Nadjaz) temelji na očetovem ojdipalno doživetem (avtoritativnem) »Ne (smeš)!«, ki ima za dečka kastracijsko obeležje. Izreči ga mora avtoritativni – z »organom-več«, torej s penisom, obdarjeni – ojdipski oče. Dve lezbijki ne morete vzgojiti normalnega, torej moralno odgovornega dečka, ki bo ob vseh težavah lahko še zvest in ljubeč samo eni partnerici. Le kako bo zvest eni naslednici mame, če pa bo imel dve mami. Torej je logično, da bo njegov libidinalni imperativ usmerjen sočasno k dvema ženskama. V tej kulturi – ki ni muslimanska – pa se dve partnerici peč ne bosta »lepo« gledali in se normalno (beri: brez ljubosumja) prenašali. Da se takšnemu dečku v odraslosti seks z moškim ne bo gnusil, verjetno ni treba poudarjati – in na to opozarja tudi Judith Stacey. Kako bodo moževo varanje z moškim prenašale njegova partnerka oz. ženske partnerice, pa je tudi jasno. In kako se bo potlačila tista (»jedrska«) jeza, ki jo misli in uskladišči (načeloma) vsak deček v svojem nezavednem, ko misli svojo kastratibilnost in premagljivost!? Deček mora kastracijsko bojazen in premagljivost (torej »poseg« v doživljanje oz. zmanjševanje njegovega ugodja) doživeti v povezavi z (avtoritativnim) očetom in ne v povezavi s (še eno) avtoritativno mamo! Če bo kastracijsko bojazen in intervencijo v preprečevanje doseganja ugodja skozi celo otroštvo doživel s strani (še ene) ženske mame, bo postal patološko jezen na ženske, ne pa na moške, tako kot je normalno in na nek način priporočljivo, torej konstruktivno in koristno! In za vse te libidinalne zdrahe bi bila/bo kriva država, če bi/bo sprejela ponesrečeno družinsko zakonodajo. Da bi bilo takšno državo mogoče tožiti, menda ni treba posebej opozarjati. Ne bi bilo dobro, da se bi/bo ponesrečena zakonodaja umaknila šele takrat, ko bo nek serijski morilec – da le-ta nastane v otroštvu v povezavi s »preveč slabo« mamo, ki je ne korigira »dovolj dober« oče, se ve – v odraslosti ubijal ženske, na koncu pa bo »ozdravljen ubijanja«, kot je rekel Ed Kemper, šele ko bo ubil obe mami, na kateri je bil jezen celo otroštvo. Na koga drugega pa naj bo tak deček jezen, če ne bo imel ob sebi (kastracijsko pretečega) očeta, kot na obe, ali pa vsaj na eno (žensko!) mamo?!

Psihoanalitično popolnoma nepodkovano sociologinjo (in feministko) Judith Stacey je mogoče sesuvati na številne načine. Njeno razmišljanje in opiranje na razne (meta-)raziskave je spolzko in polno miselnih zdrsov ter metodoloških pomanjkljivosti. Judith Stacey je še leta 2008 priznavala, da je velika praznina na področju proučevanja gejevskega posvajanja otrok:

http://fora.tv/2008/06/18/Gay_Rights_and_the_Politics_of_2008.

Slovenskemu gejevskemu aktivistu pa intervjujsko trdi – in s tem podatkom se Kuhar hvali po celi Sloveniji, po vseh medijih – da obstajajo številne longitudinalne študije in raziskave tudi za gejevske družine. (Ali je to laž, ali pa se Stacyjeva zgolj izdaja, kako pristranska je v svojih »raziskavah« in medijskih nastopih?) Ali je se je v dveh letih morda nabralo kaj novih longitudinalnih študij? Zagotovo ne – kar pomeni, da sta bila Staceyjeva in Kuhar izjemno motivirana, torej pristranska, v svoji intervjujski debati za Narobe.si z naslovom »Homofobija ni dobra za nobenega otroka« (kar 100% drži – tako kot drži, da »strup ni dober za nobenega človeka«):

http://narobe.si/stevilka-13/intervju-judith-stacey.

Staceyjeva pa vendarle priznava – ne samo v intervjuju – da heteroseksualna spolna usmeritev otrok, ki so zrasli v lezbičnih družina ni bila ekskluzivna (!), torej so bili biseksualni – seks z istim spolom se jim ne gnusi. Ko sem pred pol leta na okrogli mizi (Eelsa) to isto stvar razlagal mladim pravnikom (in Mihi Lobniku ter Andražu Teršku), so se mnogi zgražali in trdili, da to ni res. Staceyjeva ob tem dodaja, da je precej več biseksualnosti pri ženskah kot pri moških (kar teoretsko izpostavlja že psihoanalitična teorija). Replika pa mora biti v tem kontekstu vendarle izrečena: biseksualnost oz. homoseksualnost moških je težko ugotoviti, ker pač ne bodo zlahka priznali, da prakticirajo seks z istim spolom. Agitatorji »za« novo družinsko zakonodajo v tem kontekstu pri nas govorijo olepševalno o večji »odprtosti« (za seksualno "različnost") posvojenih otrok.

Za konec mojega tokratnega argumenta »proti« družinski zakonodaji, v katerem oporekam famoznim »raziskavam« – najbolj raziskavi Timothyja J. Biblarza in Judith Stacey – še en namig, v katerem upam na logično sklepanje tistih, ki približno dojemajo psihoanalitično logiko protiargumentov. Namreč: če bi država z določeno zakonodajo prepovedala staršem, da bi otroke pri enem letu posadili na kahlico in bi lahko le-ti kakali v pleničke oz. hlačke do 5 leta starosti, bi se v tej državi v nekaj desetletjih zgodil civilizacijski kolaps. Kako in zakaj, vedo tisti, ki so seznanjeni s t. i. toaletnim treningom oz. zakonitostmi in etiologijo analnega karakterja. Če odstranimo očeta iz družine, bi bil civilizacijski kolaps še bistveno hitrejši. Dečki bi bili agresivno podivjani, neukrotljivi in brez vesti že v puberteti …

Predlagana družinska zakonodaja pa ima dva temeljna konceptualna zdrsa: to so posvojitve in vzgojne klofute. Odmisliti pa ne gre niti poroke istospolnih partnerjev. Termin »družina« bi lahko ostal rezerviran za tradicionalne heteroseksualne skupnosti moškega in ženske, ki imata otroke. »Civilna skupnost« pa je lahko termin, v katerem se združujejo in imajo domala vse pravice kot heteroseksualni pari tudi istospolno pari – z izjemo možnosti posvojitev. No, možno je vpeljati tudi nekaj novih terminov za različne »libidinalne skupnosti«. Star termin »družina« se lahko tudi ukine in vpelje nekaj novih terminov. Klasičnim oz. tradicionalnim družinam bi se lahko reklo morda »očetomama« ali pa »atamamija« ali pa »mamata«. Lezbičnim družinam bi se lahko reklo »mamama«, gejevskim pa »očeata« ali pa »ataata«... Pri poroki moškega z živaljo bi se lahko reklo »zooata«, ženska bi se z živaljo lahko poročila v »zoomamo«. Hermafrodit pa v … No, tu mi že zmanjkuje fantazije.